Angola Avante!

V Salezijanskem mladinskem centru nam je sinoči svoja doživetja in videnje Angole, predstavil laični misijonar iz Sevnice, Emil Stopar. V tej podekvatorialni državi na zahodu afriške celine je bil Emil letos že drugič in tokrat je tam "misijonaril" kar dober mesec. Spomladi lanskega leta si je zelo prizadeval in, ob pomoči dobrotnikov, napolnil kontejner za pomoč misijonskemu centru v Angoli, ki ga vodi sestra Zvonka Mikec. Po nekaterih peripetljajih, ki so menda tipično afriški, je večina pomoči končno prispela na svoje mesto in za njo se je odpravil še sam.
Misijonski center sestre Mikec, je namenjen predvsem mladim, ki so resnično željni izobrazbe in boljše prihodnosti, kot jim jo lahko trenutno ponudi gospodarsko razsuta država. Angola je bila namreč več kot 400 let pod portugalsko kolonialno oblastjo, ki se je po 13-ih letih gverilskih uporov zaključila leta 1975. Po umiku kolonialnih sil se je med tremi domačimi nacionalističnimi frakcijami, s podporo tujih vojsk, vnela državljanska vojna, ki je trajala nadaljnjih 27 let. V vojni je umrlo bližno pol milijona ljudi, vsaj dvakrat toliko jih je moralo zapustiti domove, popolnoma pa sta razpadla gospodarski in socialno-družbeni red mlade neodvisne države. Uničena ali zanemarjena je bila praktično vsa javna infrastruktura, ki jo je še zgradilo kolonialno gospodarstvo, vključno z železnicami, vodovodi in cestami. Vse je potrebno zgraditi na novo, kar pa ni enostavno, saj je bil z gospodarstvom vred uničen tudi izobraževalni sistem in delo ter zaslužke pri obnovi države imajo zopet predvsem tuje družbe.
Angola je po površini velika država (kar za 61,5 Slovenij) in obdarjena z naravnimi bogastvi, s katerimi pa razpolaga predvsem bajno bogata elita. Ljudje še vedno ostajajo zelo, zelo revni in dobesedno lačni, kljub temu, da je zemlja rodovitna in podnebje izredno primerno za rast vsega. To težko razume tudi naš misijonar, ki je med drugim zelo praktičen človek, električar in čevljar v eni osebi.
V Angolo je tokrat šel z namenom, da bi pripravil vse potrebno za zagon čevljarske delavnice v misijonskem centru ter izvedel nekaj del na javni razsvetljavi in elektro-instalacijah objektov centra. Ker vsa oprema za delavnico, po pravilih afriške logistike, ni prišla ob pravem času na pravo mesto, prvi del naloge ni uspel, zato pa je Emil vseeno polno izkoristil čas in razpoložljivi material ter "razsvetlil" del Angole.