Državni zbor je, po pričakovanju, lahkotno zavrnil razpis referenduma o noveli zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ter z levo roko ustavil zbiranje podpisov, kljub temu, da je zbranih dovolj. S tem je pritrdil predlagateljem novele in z enako večino, o zadevi ponovno tudi enako odločil. Zgodba bo verjetno romala še na Ustavno sodišče, ki bo zelo verjetno prav tako presodilo v korist trpeče "manjšine", torej istospolnih. S tem bodo le-ti končno postali enakopravni v vseh pogledih in z radostnim upanjem pričakujem, da se ta tema ne bo več pojavljala na družbenem jedilniku, vsaj tako dolgo ne, dokler ne bo končno ugotovljeno, da gre za naravno zablodo. To bo pa verjetno šele nekje po letu 2100 in niti nisem prepričan, če ne bodo takrat za manjšino razglašeni raznospolni, v kolikor jih bo še kaj. Skratka, konec je družinske idile in jaslic. Adijo mama, adijo ata, zdaj se gremo drugače, tu sta zakonec 1 & zakonec 2.
Pri vsej tej bedi in žalosti od te svobodne interpretacije vloge spola v zgodovini človeštva, ki si jo privoščijo predstavniki nekega ljudstva v našem parlamentu, ne vem sicer katerega - mene ni zraven, se mi pojavlja par vprašanj.
Eno od teh je, zakaj se sploh še uporablja pojem družine in komu služi? Namesto družine začnimo govoriti o skrbniških skupnostih odraslih oseb in otrok. Kako so prišli do njih je pač vseeno, imajo jih in naj torej skrbijo zanje. Pojem starši je nepotreben in zastarel.
Drugo vprašanje pa je, zakaj neki se zdi predlagateljem novele smiselno vztrajati in celo dopolnjevati 21. člen zakona, ki govori, da se zakonska zveza ne sme sklepati med sorodniki v ravni črti? Ali ni povsem vseeno, če se že lahko polnoveljavno poročim z moškim, zakaj se ne bi kar z bratom ali očetom in zakaj bi se samo z enim? Rezultat bo garantirano popolnoma enak, če za otroka, ki itak ni spočet v tem zakonu, skrbita dva sorodnika v ravni črti ali pa skupnost treh, štirih ljudi, ki so prav tako lahko v sorodu ...
Skratka-, novo dojemanje zakonske zveze odpira tudi nove čudovite možnosti. Predstavljajte si, koliko srečnejših ljudi bi bilo, če bi se lahko poročali kar s svojimi mamami ali očeti, brati, sestrami, bratranci, sestričnami, ... kaj bi v žlahto vlačili neke tujce, če se pa tu že vsi tako lepo poznamo.
Čudno se mi zdi tudi, da še nikomur ni prišla na misel neka druga možnost, in sicer, da bi istospolne razglasili za invalide-, potem bi jim bila enakopravnost zagotovljena že kar po 14. členu Ustave.
Mogoče bi lahko kaj od tega priznali tudi politikom ... v bistvu se odločajo namesto Boga. To ni šala, dragi moji, ne glede na to katerega spola ste in katerega imate radi, če sploh.
Ni komentarjev:
Objavite komentar