VII.

Če nam nekdo ne pomeni nič, potem nam je tudi vseeno kako je z njim. Naj stoji ali pade, naj živi ali umre, vseeno je. V čem je za svet razlika, če nekdo trpi, umira, izgubljen tava ali muči druge in sebe? Razlika med čutiti ali ne čutiti je veliko večja, kot med razumeti ali ne razumeti. Kdor čuti, razume, kdor razume pa morda ne čuti. Mi vsi razumemo, a le malokdo res čuti. Čutenje je povezano s trpljenjem, s padcem in porazom. Z resničnostjo. Danes si še velik in močan, vsi te hvalijo in občudujejo, jutri si ponižan in sam, osramočen, pozabljen in ubog.

Zmaga ali poraz, zveličanje ali propad-, je najpomembnejše, vendar povsem osebno vprašanje. Nihče ne zmaguje, če tega noče in nihče ne propada, če tega ne dovoli. Nobena skupnost poražencev ne more zmagati. Vsako zgodbo je mogoče povedati tako ali drugače. Naša osebna zgodba, bi bila lahko tudi zelo drugačna, lahko je sploh ne bilo, vendar bi to ne pomenilo nič. Nek padec je morda zelo boleč, zelo oseben ali pa zgolj drugi. Lahko bi bil tudi zadnji in zgodba bi prav tako imela nek svoj konec. 

V Božjih očeh zaporedje dogodkov ne pomeni nič. Tistemu, ki je ustvaril čas so trenutki potrošni material, ki sestavlja ozadje za odvijanje neke druge zgodbe. Vse te zgodbe so kot opeke, ki jih nekdo zlaga v celoto. Le celota vseh opek nekaj pomeni, ima smisel in uporabno vrednost. 
Le uporabna vrednost neke zgodbe je njena resnica.