V.

Vsak se je že znašel kdaj v težavah, za katere je prepričan, da jih ni povzročil sam. Nekateri celo življenje vztrajajo v prepričanju, da so za vse njihove probleme krivi drugi. No-, resnici na ljubo, je treba vendarle biti pošten in si priznati, da se tudi za veliko večino dobrega v naših življenjih, lahko zahvalimo drugim, morda ravno tistim, ki jih krivimo za težave. Eno brez drugega torej ne gre.

Razlika med dobrim in slabim se pojavi šele pri nas. Kar je za nas slabo, morda komu drugemu ne predstavlja problema ali pa mu celo koristi. Naše težave lahko drugim pridejo prav, če že ne za drugo pa za to, da se iz njih kaj naučijo za svoja življenja. 

Vsi se zelo radi izogibamo težavam drugih in le stežka se pripravimo do tega, da pristopimo k nekomu ali celo sami opazimo, če je kdo potreben pomoči. Enostavneje je zamižati ali pogledati zgolj malce iz radovednosti, potem pa pustiti stvari kot so in se spet vrniti v svoje kroge. Po svoje je žalostno, da nas mora kdo v drugačno ravnanje prisiliti, prijeti za ramo in pokazati kaj nam je storiti. Za to, da izstopimo iz lastne samozazrtosti in se ozremo okrog s pripravljenostjo po dobrem, nas mora nekaj dovolj močno nagovoriti. Ljudje smo ležerni in vztrajni v slabostih, brezbrižnosti in tudi grešnosti. Zaprti v svoj svet se upiramo vsemu, tudi tistemu za kar vemo, da je dobro za druge in morda tudi za nas. Ta stvar mogoče zgleda malenkostna, vendar ni. Vztrajanje v slabem ali brezbrižnost je dejansko problem tega človeštva. Zaradi tega do oblasti pridejo največji svetovni pokvarjenci in ljudje še vedno umirajo od lakote, čeprav drugje mečejo hrano stran. Za dobro se je potrebno bolj potruditi., kot za slabo. Slabo pride kar samo in ostane dolgo.