Tako levi in tako nedotakljivi

Kurja juhica, ki se je začela greti z lanskim jurišem Alenke Bratušek na komisarski položaj, se je razkuhala v politično godljo v katero se je vmešalo že skoraj vse živo in mrtvo, kar se najde v slovenskem političnem laboratoriju. Vmes je policija, pa blond ministrica, ogorčena koalicija in vedno presenečeni Miro Cerar, pa Slavko Bobovnik v odmevih in sploh vse, kar je treba, da politiki spet dajo od sebe tisto, kar jim vedno znova uspe, torej sramoto zase in hišo v kateri so. Pri vsej zadevi je skoraj najbolj grozno, da se spet vse dogaja v levemu centru, in najbolj grozno, da Janše ni zraven, ker bi bilo potem spet vse vsem jasno ...
Dogajanje me nekako čudno spominja na slavno pasjo afero, v kateri smo prav tako videli paradirati vso takrat aktualno sceno, od vseh primernih vrhov v katere bi lahko upravičeno treščilo, pa so na sodišče spravili dva policista in ju kasneje oprostili. Skratka, velikanski škandal, ki je izzvenel v sramotnem določanju najbolj primernega krivca in javni izgubi zanimanja za vse skupaj.
Ne, ne motite se, ne gre za naključno podobnost, gre za vzorec s katerim slovenski postkomunisti rešujejo svoje družinske težave. Ko pride nekaj spod preproge, se takoj začne s protiofenzivo v katero se takoj vključijo vsi zvesti, ki s petami udarijo skupaj in naredijo, kar je v njihovi moči in tudi tisto, kar ni. In kako to gre? Zadevo se najprej skuša zbanalizirati in ji z razkošnim medijskim suportom dodati pridih zarote. Če pade vmes kakšna opozorilna stranska žrtev, toliko bolje, se je pač izkoristila prilika, da se nekdo nekoga znebi. Sledi dvig problema na najvišji politični nivo, ki se, hočeš nočeš mora opredeliti, in po pričakovanju se opredeli tako zmedeno, da stanje postane še bolj nepregledno. V kaosu vsesplošnega beganja se potem seveda veliko govori, kriči in ustvarja zavezništva, kajpak pa se vse skupaj uporabi za novo prerivanje do šanka. Ko zadeva doseže vrelišče, je potrebna žrtev. Ta mora biti primerna in njena velikost mora biti premosorazmerna odmevnosti problema. V aktualnem problemu bo to najbrž kar gospa ministrica ali pa prvi policist, kar je pa manj verjetno, ker bi to nedvomno lahko imelo neslutene posledice. No, in potem, ko je žrtev javno darovana in se novice prodajo, pride do tajnega pakta o nenapadanju in zadevo se zapelje v stare usmrajene vode. 
In to je to. Kaj pa resnica? Ah, resnica ... o tej pa kdaj drugič, če sploh ... pa raje ne.