VI.

Včasih je vse tako čudno. Nič ne prosiš. a dobiš, drugič prosiš, pa ti ni dano. Ali pa se ti tako vsaj zdi; morda dobiš, vendar drugače. Potrebuješ pomoč, dobiš še večje težave ali pa ti gre dobro, pa ti gre še bolje. Čudno.
Čudno je tudi, če nekomu, ki je v velikih težavah, morda tik pred smrtjo, ki morda ne bo več videl zaiti ali še vziti sonce, ponudiš cunjico za brisanje obraza. Kot, da je to kaj pomembno; kot, da ga to lahko kakorkoli reši. Ne more ga, morda mu niti ne olajša trpljenja, vendar je to tako človeško. In človeško je le tisto, kar je usmiljeno. 
Ko ne moreš storiti nič, ko gredo stvari svojo pot ali ker so se močnejši odločili drugače. Ko so se človeške in naravne sile zarotile. Tudi takrat lahko storiš, kar je v tvoji moči. Morda lahko koga pobožaš vsaj s pogledom ali pa ponudiš roko v pomoč. 
V življenju sami storimo le malokaj. Morda pa koga vsaj opogumimo in mu damo vedeti, da nam ni vseeno zanj. Tudi to je nekaj. Morda lahko prosimo Boga. Večje pomoči od božje ni.
Vedno smo v iskanju ravnovesja. Včasih se počutimo močne in razpoložene, drugi spet ranjene in onemogočene. Tako je in takšne nas tudi najdejo okoliščine. Tudi kadar smo šibki se nam zgodijo težave in ko smo brez moči se pojavijo velike stiske. Spet drugič pa tudi zelo močni in razpoloženi ne moremo storiti nič. 
Življenjska modrost je v pravem odgovoru ob pravem času. Nikoli ne bomo mogli vzeti vseh križev  sveta na svoje rame ali vsem odvzeti težave. Še svojim otrokom ne, morda niti svojih ne. Pa saj to niti ni potrebno. 
Vse lahko prenese samo Bog. Mi pa mu vedno lahko pokažemo,da smo samo ljudje.