Zazlobljen.

Odkod v človeku takšna besna samouničevalnost? Odkod nekomu sploh pride na misel delovanje, tako zelo nasprotno zdravemu razumu in človečnosti? 
Ljudje se premalo poznamo, veliko premalo-, tudi sami sebe ne poznamo ali pa si premalo priznamo kaj dejansko smo. Kakšna je naša resnična podoba? 
Skrivamo se za pregrinjali moralnosti, poštenosti, dobronamernosti, urejenosti in človekoljubja-, dejansko pa se že pri banalnem anonimnem spletnem komentiranju pokaže grozljiva podoba nestrpnosti, razdiralnosti in sovraštva. Človek je v sebi uničujoč in samouničujoč. Naravno stanje človeškega duha je zloba-, tiha in prikrita, skuhana v lastnem soku, ki pa pride tu in tam tudi na javno delo. Človek je vedno pripravljen razbiti in uničiti, vedno je pripravljen sovražiti zaradi nič, zanikati dobro ali iz gole objestnosti izničiti, kar so morda drugi gradili vse življenje. Sami smo najbolj nevarni sebi in drugim. 
Zame je to izraz in izkaz neuresničene želje po oblasti, moči in razpolaganju z usodo, ki je vkodirana v človeka. Dejanje primarne razvajenosti, razcrtljanosti in neodraslosti neke osebe. Gre za podzavestno zavidanje moči in skrito hrepenenje po enakosti z Bogom. Izvirni človekov greh je prav želja po enakosti z Bogom in ta nas spremlja od vsega začetka. Hočemo razpolagati z usodo. Lastno in tujo.
Krščanska družba je to nevarnost že pred tisočletji prepoznala in iznašla protiorožje osebnemu besu. Reče se mu občestvena ljubezen in je idealno nasprotje individualizmu, ki je danes tako zelo češčen. V medčloveških odnosih uči samo eno, in sicer, drugega imej rad bolj kot sebe in vedno mu delaj samo dobro.
Človek je uničevalec dokler ni vključen v pravo občestvo, dokler ne začuti sprejetosti in potrebnosti. In to občestvo je lahko kakršnokoli, le da je človeško in zaupno. Vse dokler ne spozna, kako dobro je sožitje in kako dobro je imeti koga, je posameznik pogojno uničujoč in samouničujoč. Šele po pristnem stiku s pravimi ljudmi prevlada dobro in skupnostno v njem. Človek je bitje občestva s katerim mora biti stalno duhovno in fizično povezan. Samotni volk, individualec ali nekdo, ki prekine prave stike z občestvom lahko postane nevaren ker je zaciklan vase in zlahka postane negativno usmerjen navzven in navznoter. Ker nima nikogar s katerim bi se lahko razelektril in razstrupil, se znese nad vsemi, nedolžnimi neznanci ali pa samim sabo. Tisti, ki se ne čuti izpolnjenega v sebi tlači bes, in če ni nikogar, ki bi ga vsaj malo korigiral ali mu nastavljal ogledalo, lahko postane ekstremen tudi v idealnih okoljih. Preprosto, a resnično-, vedno rabiš nekoga, ki ti upa reče, da si butec, da se motiš ali pa te v pravem trenutku useka okrog ušes ...
Ta kopilot ... 28 letni moški, na vrhuncu življenjskih sposobnosti, izobražen, dobro plačan, z obeti kariere v eni najbogatejših in najbolj urejenih družb na svetu. Perfektno življenje in ideal milijonov po svetu je postal zločinec brez vsake veze. Brez smisla. Osebnostno manj vreden od zadnjega nigerijskega terorista. Eksekutor nedolžnih, brez ideje, brez cilja. Terorist svoj zločin pojasnjuje z neko idejo, mu da smisel, čeprav sprevržen in grozljiv, vendar v osnovi plemenit, vsaj za nekoga, ta svojega ravnanja ne more utemeljiti z ničemer. 
Zločin, storjen iz čiste objestne sebičnosti. Morda iz želje sodobnega razvajenca, da bi se zapisal v zgodovino, če ne drugače pa vsaj kot eden največjih pokvarjencev.
Zapisal se je hudiču in upam, da se bo pri njem večno zabijal v tisti hrib.
Popolna zloba lahko prinese samo popolno prekletstvo.