Zgodba o rušenju obrambnega ministra bi bilo lahko tako zelo smešna, če ne bi bila tako zelo žalostna, in to zgolj zato, ker se dogaja pri nas, ne pa morda v Gruziji, kamor bi spadala (naj mi Gruzijci ne zamerijo). Moja osebna žalost pri vsej zgodbi je še toliko večja, ker iz dogajanja, ki javnost animira že globoko iz posta sem, spet ne bom zvedel nič drugega, kot tisto, kar vem že od malih nog, in sicer, da se pravi komunist ne sme vdati. Neverjetno vendar pri nas očitno povsem običajno je, da lahko nek inženir gradbeništva vzvišeno in suvereno pametuje rednemu profesorju prava, da on ni prekršil zakona in mu celo grozi z ovadbo, ker, da ga ovira pri svetem poslanstvu varovanja državnih interesov. Že zgolj to kaže na nekaj res zaskrbljujočega, in sicer fanatično prepričanost nekaterih, ali pa morda skoraj vseh slovenskih politikov v njihov prav in neizmerno voljo do obrambe bizarnih interesov.
In za povrh še vse skupaj na, za javnost zaprti seji DZ, ki jo morda lahko celo razumemo kot darilo nam idiotom za 25-obletnico demokracije v Sloveniji.
Spoštovani, to je lahko le še žalna seja za to državo, ki so jo prav ti ali pa prav takšni politiki, iz obetavne novorojenke zredili in vzgojili v do grla zadolženo in do dna duše pokvarjeno 25-letnico.
Ob takšnih kandidatih volitve pri nas ne morejo biti za nikogar več, lahko so le še proti vsem.
Soglašam.
OdgovoriIzbriši