Če te ideje, s katerimi se zaenkrat
še ne strinja niti
guverner Banke Slovenije, skušamo prevesti v terminuse, ki smo jih bili, v
zvezi naših bančnih peripetij vajeni poslušati do sedaj, potem gre dejansko le za
eno od variant dokapitalizacije, z močnim nadzorstvenim poudarkom.
Izhodišče vseh teh zgodb je,
da je naša in tudi evropska politika vendarle določila grešnega kozla za slabo
gospodarsko stanje, in sicer je uspela zbuditi javni občutek, da naj bi zgolj banke
počele neumnosti in zavestno slabo poslovale. Če bi torej banke delale dobro,
potem bi bilo vse v najlepšem redu. S politiko itak ni nikoli problemov, vsaj
dokler je na oblasti, potem pa skoraj vedno.
Bistven
očitek bankam je, da se je posojalo kar vsevprek in še to brez ustreznih
ali sploh kakšnih zavarovanj. Seveda je sedaj lažje biti pameten, ko so nam
ostale samo še želje, kakor pa takrat, ko je bil poleg želja v bankah na voljo
še relativno poceni denar za njihovo uresničevanje. Skušnjava je bila pač prehuda.
Kakorkoli, politika se je zdaj
odločila, da bo naredila v bankah red, poimensko določila krivce in jih predala
organom pregona, postavila na čelo neomadeževane in vrhunske strokovnjake, ki
zdaj menda brezposelni nekje postopajo po cestah ter se vneto lotila
sanacijskih ukrepov. Dejansko gre seveda spet za eno veliko sprenevedanje.
Politika, kot vedno predvsem grozi grožnje pa tokrat tudi uresničuje, in sicer s
tem, da bo centralizirala in še zaostrila nadzor nad delovanjem bank, kar z
drugimi besedami pomeni zgolj to, da se bo dodatno vmešala v njihovo poslovanje.
In paradoks tega trenutka je, da je rešitev spet postala tisto, kar je dejansko
problem.
Bistven del strategije slabe
banke v ustanavljanju, ki ga zaenkrat sicer še ne razglašajo na vse grlo, je
seveda dodaten pritisk, ki naj bi ga Družba vršila na uprave bank, seveda z
opravičilom večje skrbnosti pri poslovanju. Če pa vemo, da bodo vodilni organi Družbe
imenovani kot politični funkcionarji, kar so dejansko tudi nadzorni sveti državnih
bank, potem imamo čarobno formulo, po kateri bo politika lahko začela sama sebi
deliti kredite, približno tako, kot je to počela že do sedaj.
Dejansko gre za konflikt dveh
principov – bankirskega in političnega, vendar to ni nič novega in prav
prevlada političnega nas je verjetno pripeljala do tu in nas pelje še naprej.
Bankirji so vendarle neke
vrste tehniki in bankirski princip je tehnične narave. Krediti naj bi se
odobravali po kriterijih opravičljivosti in donosnosti ter seveda tudi moči
zavarovanja. V spodobni banki bi se na koncu dneva moralo dati točno izračunati
koliko smo tega dne potrošili in koliko zaslužili. Če, na primer, blagajničarka
izgubi 100 evrov je sankcionirana, če direktor banke posodi 100 milijonov in
jih ne dobi nazaj, bi se mu moralo goditi prav tako. Osebno verjamem, da
ponekod tako celo je, če pa je kje drugače, potem najbrž tega ni kriv samo direktor
banke ampak tudi politiki v nadzornem odboru ali okoli njega, ki so tolerirali
ali morda še zahtevali škodno delovanje.
Poltični princip pa je, na
drugi strani seveda dosti bolj "fleksibilen". Če vlada izda poroštvo
za kredite, ki jih potem upniki vnovčijo, ker je, na primer neka javna ali na
pol-javna investicija nasedla ali se izkazala za nedonosno, se morda začne nekaj
dogajati šele v naslednjem mandatu, pa še takrat se s tem spet ukvarjajo ljudje
iz istega "faha", torej politike, ki se sicer običajno najprej fino
skregajo, potem pa tudi zmenijo, še preden se komu skrivi las na glavi. Če,
recimo minister zafrčka denar za gradnjo gradov v oblakih ali nakup nekoristne
ropotije od prijateljev, se običajno ne zgodi nič, če pa zadeva le napreduje do
ovadbe, potem odvetniški geniji dokažejo, da so politiki zgolj požrtvovalno
izvrševali višje interese in pogodbe podpisovali v pol-zavestnem stanju. Konča
se s čistkami na tožilstvu in govoričenjem istih politikov o neučinkovitosti
sodišč ali kakšnimi pravosodnimi blamažami, s katerimi se potem ukvarja … kdo?.
Da uganili ste … ista politika!
Da bomo slikovitejši, si,
kajpada literarno svobodno, predstavljajmo kratek prizor o tem, kako bi v
praksi izgledal prenos slabih terjatev z banke na Sklad? Predstavljam si, da direktor
banke, na sedež Družbe, prinese kovček pogodb na osnovi katerih je neka firma, oseba,
druga banka, ustanova, občina ali celo država, ki je medtem morda že nelikvidna
in brez premoženja, od banke nekoč dobila posojilo. Ob sebi bo verjetno imel še
tabelico iz katere bo razvidno, koliko denarja je bilo posojenega, koliko morda
vrnjenega in koliko je dolg vreden sedaj. Šef Družbe, ki je bil, preden je šel v politiko,
direktorjev nekdanji sodelavec na tej banki, bo pogledal številko na dnu
stolpca in rekel: "Glej kolega, za tole ti dam polovico, ti pa častiš
malico." Direktor malo pomenca, se s ponudbo strinja in si še iz-pogaja,
da mu vendarle ni treba častiti malice ampak bo dovolj samo kratka kava. Šef
Družbe potem pokliče vodjo Sklada, ki je bila nekoč tajnica istega direktorja
banke. Ta pride in s seboj prinese talon z državnim grbom ter ročno izpolni obveznico
za tisto polovico zneska. Šef podpiše in obveznico izroči direktorju, mu
čestita, ker je tako trd pogajalec ter naroči, da naj kar takoj pripravi zahtevek
in ga skupaj z obveznico pošlje v Frankfurt na ECB.
Potem naj gor še pokliče tega in tega in reče, da je govoril s tem in tem, da
bo prej prišel do denarja. Vodja Sklada potem kovček s pogodbami preda nekemu
referentu, mu naroči naj odpre spis ter vse skupaj dodeli nekemu praktikantu,
da bo malo prelistal. Bankir bo, ko bo šefu Družbe in vodji Sklada dal za kavo,
stekel nazaj v banko, poslal zahtevek in obveznico na ECB ter seveda telefoniral
vezi. Denar bo tako pricingljal na bančni račun, vendar zgodbe s tem še ni
konec. Čez kakšen teden šef Družbe pokliče direktorja banke in mu reče: "Čuj stari, tule imam enega strašno
pridnega fanta, ki ima neko malo firmico in nekaj dela za one, saj veš tiste …
No in ker je dečko šele začel nima kaj vzeti v roke, rabi pa keš, … kužiš, saj
veš kako je … no, lepo te prosim, daj zrihtaj mu neki mali kreditek, da bo nekako
zaštartal. Glej, poznam ata in mamo in ni šans, da bi bilo kaj narobe. Vse je
čisto, ko suza. No, z onimi starimi terjatvami se pa kar oglasi drugi teden, itak
se pa vidiva na nadzornem odboru …"
Evo – banke, pripravite se,
zdaj se bo začelo …
Saj, če dobro premislim, mi v
bistvu sploh ne rabimo slabih bank - morda bi bilo bolje
ustanoviti kakšno dobro.
Seveda, če še ni prepozno …
Ni komentarjev:
Objavite komentar