Primerno udomačen jedilnik

Prebral sem-, kako naj bi sicer vedel, da izmed 200.000 divjih rastlinskih vrst, kolikor jih menda premore ta svet, ljudje jemo le nekaj tisoč in samo nekaj sto smo jih tudi bolj ali manj udomačili. Le ducat od teh prinese 80% letne tonaže vseh poljščin v sodobnem svetu in samo pet vrst žit (pšenica, koruza, riž, ječmen in sirek) daje več kot polovico kalorij, ki jih prebivalstvo sveta zaužije. Skratka, večino prehrambenih potreb človeštva zadovoljuje pet vrst udomačenih rastlin o katerih še pred 10.000 leti ni bilo ne duha in ne sluha. Do poglavja o udomačenih živalih, s katerimi si človeštvo krije beljakovinske potrebe še nisem prišel, predvidevam pa, da je ožji izbor zmagovalcev prav tako sorazmerno skromen. Kar neverjetno se mi zdi s kako bornim izborom osnovnih živil, med tolikim bogastvom flore in favne s katerim si delimo svet, je človeštvo preživelo, pa ne samo preživelo, tudi izjemno zraslo, se ojačalo in žal tudi odebelilo. Za moje pojme je naravnost fantastično, da je približno 400 generacijam poljedelcev iz 56 vrst trav z velikimi semeni, uspelo vzgojiti-, na primer današnjo pšenico. In vse to zgolj s truda-polnim delom, skrbnim opazovanjem ter stalnim zbiranjem najboljših zrn za seme. Žetev za žetvijo, generacija za generacijo … Koliko znanja, skrbnosti in truda je v ponudbi, ki nam je danes na voljo in kako malo se ob tem zavedamo krute in dolgotrajne vojne, ki jo človeštvo bije proti lakoti? Če razmišljamo na tak način, potem ne moremo ugotoviti drugega, kakor da so današnje strogo začrtane meje nacionalnih držav zgolj nesmiselna modna muha v deset-tisočletni zgodovini stalnega naseljevanja ter prehranjevanja človeštva z udomačenimi vrstami.
Nekoč so že osvajali svet tisti, ki so znali pridelati viške kakovostne hrane in ob tem najti še čas za napredno organiziranje družbe. Prepričan sem, da bo človeštvo v prihodnosti spet spoznalo, da je proizvodnja hrane dejansko edina, ki se ne sme ustaviti. Temu je še vedno vse podvrženo, vendar se danes to zavedno ali nezavedno-, pozablja. Proizvodnja hrane je ostala le tiha scenografija podeželskih krajev, ki se vse bolj umika iz polja razumevanja velike večine današnjih jedcev.
Kmečka "romantika", ki se zdaj kaže na etnografskih prireditvah in restavrira v muzejih, ni nekaj, kar je v svojem izvoru namenjeno kratkočasju ali zabavi. Košnja, žetev, paša, trgatev, koline, … so zgolj posamezne zmage, ki jih je kmet čez leto do-bojeval v neizprosni vojni za hrano. Tega ni počel zato, ker bi se zgolj rad gibal v naravi ampak, ker je razumel in generacijsko podedoval, osnovo za preživetje v dobesednem smislu. Zavedati se je treba, da so tako kakor so udomačili rastline in živali, ljudje udomačili tudi svoje značaje. Iz lovcev in nabiralcev, ki so bili sposobni v stalnem oprezanju prehoditi kilometre divjine, so se pre-vzgojili v delavce, ki so se zmogli ure in ure v vetru, mrazu in vročini sklanjati nad zemljo.
Za poljedelca je bila vsaka uspešna žetev praznik … nam je danes vse to samo po sebi umevno. Naši značaji in telesa so še vedno prilagojeni vsakdanjemu in vsakoletnemu delovnemu ritmu pridelave hrane-, pa nam je od tega dejansko ostala samo še hoja po supermarketih in polnjenje oziroma praznjenje hladilnikov.
Ne vem … po svoje je dobro … in ni. Zelo hitro smo napredovali nekam, kjer še nismo bili …
Kdo ve, če le nismo preveč pohiteli?