Majhne skrivnosti kuhinjskih mojstrov #1

Začela so se … težko pričakovana, dolgo "šparana" in še dlje usklajevana obnovitvena dela v določenem obljudenem prostorčku zaenkrat nam znanega vesolja. Prostor ni velik, skromnih 20 kvadratnih metrov, lociran v subtropskem pasu, na 46°00'22"S, 15°18'55"V ter 184 m n.m.v. Samo dogajanje, v narodno-gospodarskem smislu, ne pomeni prav veliko. Pomembnejše je s stališča organizacije prehrambenih ritualov avtorja tega zapisa in nekaterih, z njim bolj ali manj povezanih posameznikov, ki jih združujejo predvsem pogledi v isti hladilnik ter cmokanje ob isti mizi.
Skratka, začelo se je zarana in to dobesedno udarno, namreč z ropotom udarnih kladiv s katerimi so mojstri zdrobili obstoječa, še povsem dobra keramična tla. Razlog za takšno odločitev je predvsem v hudih in dolgotrajnih pritiskih na osebo avtorja tega zapisa, ki ga tokrat prepoznamo tudi v vlogi investitorja in koordinatorja projekta, s strani nekaterih oseb, ki jih pač neznosno rado zebe v noge. Vsi dolgoletni nasveti in predlogi v smislu toplejših nogavic, copat ali ukrepov za izboljšanje cirkulacije spodnjih okončin, so izzveneli v prazno. Pametnejši je običajno tudi popustljivejši, torej mora odnehati! Skratka talno gretje bo najprej in potem šele nova kuhinja.
Mojstri so torej usodo dogajanj prijeli v svoje roke in najprej skopali ven tlak. Sledil je podložni beton, ki se mora nekaj dni sušiti. Vmes so drugi mojstri že pripeljali kuhinjo, ki je zaenkrat še v škatlah na katere pritiskajo naša pričakovanja ter strogo določeno zaporedje del. Začasno ljudsko kuhinjo smo si organizirali na hodniku, jemo pod stopnicami, posodo pomivamo kar v kopalnici, poleg sebe. Zelo bohémsko, skoraj izvirno, na nek način celo begunsko, kar v bistvu tudi je. Smo ubežniki iz lastne kuhinje.Izredne razmere torej, seveda se za izredne rezultate splača tudi potrpeti. Menda.
Še stanje v podobi ... prej ...
in sedaj ...