nedelja, 8. januar 2017

Tinitaža


Doza prazničnih radosti počasi popušča in srečno&zdravo je shodilo že v svoj drugi teden. V novi predal se nalagajo prvi spomini, dogajajo se nam prvi pravi pogovori, morda celo kakšni prepiri ali pa tudi prva junaška držanja jezika za zobmi. Nekaj ljudi je že umrlo, nekateri so kljub neštetim drugačnim željam na novo zboleli, dogaja pa se nam tudi že prvo pravo vreme. 
Skratka vse sorte je že in očitno še bo.
Z nepotrebnim pompom, ki je povzročil pravi viharček v kozarcu slovenskih kumaric, se je uspela posloviti Tina Maze in dokazala, da je pri nas za zdraho že dovolj narobe zakrivljen prst. Ob vsej zadevi se mi vendarle pojavlja vprašanje, kaj komu sploh pomeni "slovo". Slovesov je v vsakem življenju kar nekaj-, nekateri se nas dotaknejo bolj, drugi manj, le redki pa imamo priložnost, da se od česarkoli poslovimo pred takšno množico. 
Vsi ali pa vsaj mnogi se, slej ko prej, poslovimo od otroštva, mladosti, samskega stanu, šole, pa tudi službe in še česa, da ne naštevam naprej in koga morda po nepotrebnem ne zamorim. 
Poslavljamo se kajpak zelo različno. Odvisno od osebe in seveda priložnosti. Nekatera slovesa minejo, da niti ne vemo kdaj, druga pa naredimo ali vsaj skušamo narediti nekoliko bolj svečana. Spet nekateri tako, drugi drugače.
Smiselno se je seveda vprašati ali je slovo res slovo, ali promocija, ali pa ne eno in ne drugo, ampak kar nekaj.
No, ne vem, kaj je v tem primeru in kaj ne, pa tudi ugibal ne bom. 
Mislim le, da bomo za Tino še vseeno kdaj slišali.

sobota, 7. januar 2017

Trikraljevski glasbeni pozdrav iz Boštanja

Mešani pevski zbor Zvon, ki se je, pod vodstvom Tineta Beca, razvil v spoštovanja vreden pevski sestav, združuje okrog 30 glasov, v širokem starostnem razponu, od še zelo mladih, pa do zelo izkušenih. 
Tako kot že večkrat, so tudi letos pripravili lep glasbeni dogodek v župnijski cerkvi v Boštanju, skupaj z  priložnostnim godalnim sestavom in ravno tako odličnim otroškim pevskim zborom pod vodstvom Tadeje Udovč.
Prijazen božični glasbeni izbor nam je v lepo razsvetljeni in polni cerkvi, ob čudovitih jaslicah, prav lepo pobožal duše še na zadnji sveti dan.



sreda, 4. januar 2017

Januarski grajski umetniki



Na Gradu Sevnica se s samostojno razstavo predstavlja slikar Alojz Krevh iz Prevalj, kot glasbeni gost pa nas je v oknu Radogost s katerim se je razstava odprla, zabaval harmonikar in pevec Blaž Pavlinec, prav tako s Koroške. 
Voditelj večera Rudi Stopar, je povedal da so Korošci naravni varuhi slovenske tradicije in v tem duhu je tudi izzvenel večer domačih pesmi ter slik motivov iz Mežiške doline, ki ji je umetnik tematsko in osebno v celoti zvest. Njegove slike preveva ljubezen do domače krajine, ljudi ter živali in zgornji dve sliki sta od tam.

Na gradu je od decembra tudi zanimiva razstava del slikarskega srečanja, ki je bilo lani pri Močivniku na Okroglicah in spodnji dve sliki sta s te razstave.



   

torek, 3. januar 2017

Srečngapazdrauga


Se še pri komu pojavi nekakšno nelagodje ob izrekanju novoletnih voščil?
Ne vem zakaj, ampak meni se. Ne razumem-, čudno, saj je bilo vse že tolikokrat. Pa vendar, nekaj je kot odveč. Ni lepo-, rad imam da čimprej mine. Saj vem kaj bom slišal, vem kaj bom povedal in tudi to vem, da vse skupaj nima zveze z realnostjo.
Vsem sem zaželel zdravja in vsi so ga zaželeli meni, pa čeprav je vsem jasno, da vsi gotovo ne bomo kar naprej zdravi. Bolezen pride tiho kot tat in vzame, kar najde. Nihče ni tako zdrav, da bi ne mogel kadarkoli zboleti.  
Podobno je s tisto srečo. Vse življenje jo želim vsem in večini celo dvakrat letno in vsi jo želijo meni, pa vendar tudi zanjo vemo, da tako rada hodi svoja pota, in, da se ta ne prekrivajo vedno z našimi.
Vse skupaj bi lahko povzel nekako tako da “srečen nisem nič bolj, zdravje so mi pa vsi želeli”.
Voščila jemljem kot nekakšen obred, novoletni urok ali kot prvi pozdrav. In prvi pozdrav naj bo kajpak dobra želja. Za kaj več morda že zmanjka. Kaj pa naj si rečemo? Pili smo, jedli, se veselili … zdaj pa sem tukaj, s tabo, z vami.
Kaj sploh ostane novemu letu, če mu odvzamemo dobre želje. Nič! Ostanejo bolezni starega leta in sreča, ki je še vedno tam kjer je bila konec prejšnjega meseca.
Kaj bi sploh ostalo nam, če ne moremo reči, da je nekje, po neki noči vendarle nek nov začetek-, čeprav vemo, da to ni res. Vemo, da nikjer in nikoli ni mogoče začeti kar na novo. Vedno je že nekaj v nahrbtniku, še več pa pod njem. Vedno je nekaj že bilo in se ni kar končalo na ničli, kot prazna kartica v telefonu. Ostalo je nekje v prsih, spominih, papirjih, računih ali kartotekah.
Ampak, novi začetki so pa vseeno tako razburljivi, a ni res?Pa čeprav si jih samo želimo, pa vendarle ... gremo spet od začetka, letos pa bomo.
O, ja, celo leto časa imamo še za to srečo in zdravje.
Pa dajmo!

ta prvi letos


Gledal sem dober film. Vsaj meni je bil dober. Tip se zbudi prvi in to prezgodaj. Zato bo moral umreti sam, če ne zbudi še koga drugega. Kogar pa zbudi, pa s tem tudi obsodi na svojo družbo in prezgodnjo smrt. 
Zbudil je žensko ... 
Morda bi rekli, da je to logično? 
No, kakorkoli bi rekli-, sporočilo filma je, vsaj v tem smislu, prijazno večinskemu okusu, tudi mojemu, vprašanje pa je, kaj bi se v brezupnosti situacije kdo res odločil. 
Razmišljam o pravicah prvega. Pravicah, ki jih prinaša okoliščina, da se je nekdo nekje znašel prej kot kdorkoli drug. Pa ne mislim samo na prazno pokrajino, zasneženo cesto ali spalnico, polno spečih ljudi. Gre tudi za prvenstvo v prostoru idej, tistega, ki se prvi česa spomni, prvi zapiše ali pa zgolj prvi zine nekaj, kar ni še nihče. Navajeni smo upoštevati in spoštovati prvega. Zdi se nam samoumevno, da je tisti, ki je bil pred nami, deležen nečesa prej kot mi. Pa naj si bo to vrste za smučarsko vlečnico, znižan artikel v trgovini ali pa zdravniški pregled.
Prvenstvo je osnova naravnega reda, ki pa je vendarle umetna pravica. Ni izključno naravno pogojena. Prvo drevo meče senco na vsa ostala, kljub temu pa ni nikjer rečeno, da ga ne bo naslednje, ki bo morda močnejše rasti, prerastlo.
Pri ljudeh je podobno, pa vendarle ne tako samoumevno in zato tudi bogat vir zgodovinskih zasukov, pa tudi žalostnega vztrajanja v stanju, ki bi ga bilo potrebno spremeniti, pa se ga ni dalo, ker prvi tega pač ni razumel. 
Moje mnenje je, da je pravica prvega smiselna samo skupaj z dolžnostjo, da se ji odreče, če ne vodi v pravo smer. 
Tistemu, ki je prvi pohodil prvi letošnji sneg, vsekakor ne moreno nič. 
Bil je pač prvi.

sreda, 2. marec 2016

Kaj pa spominski prostor?


V večnosti mora biti prostora za neskončno slik. Za neskončno izkušenj, življenj in filmčkov.
Saj ni mogoče, da bi se vse tisto, kar se v življenju zgodi, doživi, vidi, premisli, občuti ali sočuti-, kar stisnilo v nič, skenslalo, izginilo v praznini ali postalo naslov brez vsebine.
 Morda se res vse zgrne in ugrezne samo vase, izgine kot zrno peska v puščavi; vendar, nekje vse to mora še biti, ostati in obstati-, nekje se mora obesiti. Vsa ta desetletja doživljanja in nedoživljanja, iskanja, prizadevanja, truda, bedenja in zrenja v prazno... vse te slike in nesmisli, ki smo jih videli ali spregledali, se vendarle nekje najti in ohraniti. Toliko dokumentarnega gradiva se ne more kar izgubiti, pozabiti ali razpasti v prah.
Kako nesmselno bi bilo vse kar je, če nikjer ne ostane. Kako ničevo je gledanje in razmišljanje, pehanje ali iskanje, če lahko že nocoj vse postane prazno in votlo. Vsi trenutki zadovoljstva so nesmiselni in nepotrebni, če ne dajo občutka, da smo z njimi dosegli nekaj za večnost, potrebnost ali smisel. Kakšen pomen ima vsa materialna podstat za katero se tako naprezamo. Vsi centimetri zemlje in vesolja, principi, vse te pravde, pravice, nadmodrovanja in boji, ki odžrejo moči in zahtevajo vso to spretnost in izkušnje. Vsi vzgojni ukrep, nagrajevanja in kaznovanja, vse primikanje, odmikanje in potrditve. vsa ta spoštovanja in pozabljanja ... Če vse izgine, postane samo vklesana ali prilepljena črka ... za nekaj let, desetletji-, mogoče kdaj pa kdaj kakšna svečka, rožica ali pa, saj veste... oh, spet smo pozabili ... pa saj ve ...
Saj ve.

ponedeljek, 29. februar 2016

Opazite razliko?

Tole so udeleženci sobotnega shoda, ki podpirajo strpnost do migrantov  ...


 ... in tole so tisti nestrpneži, ki ne želijo nastanitve migrantov v Sloveniji.



Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)