"Janez je njegovo ime."

Poslanstvo mi je zaupano, dodeljeno in položeno na pot ali pa je morda pot tista, ki je urezana vame prav zaradi poslanstva. Je moje poslanstvo prav to, da ne vem zanj-, da vem kako moram ravnati, ne vem pa zakaj? Lebdim v vakuumu smotrov, ne občutim jih niti ne razumem njihovega obstoja. Prepričan pa sem, da rišejo tirnico po kateri se gibljem. Privlačijo in določajo smeri mojega premikanja in vrtenja. Morda je prav to poslanstvo – zaupanje v pravilno odločanje in delovanje. Tudi Janez je imel poslanstvo. Prišel je samo zato, da bi govoril resnico. Tako preprosto … Ali je sploh lahko še kaj preprostejšega, plemenitejšega in bolj tveganega od pričevanja za resnico? Med ljudmi se žal nikakor ne more dobro iziti. Tudi Janezu se ni. Stari pohotnež je z njegovo glavo plačal plesalko. Smrt Božjega poslanca je postala nagrada za obscen ples. Življenje Človeka, ki je svoje življenje posvetil vrednoti spoštovanja Božjih zapovedi, je bilo prodano za telesnost nad katero so se naslajali pijani gostje. Toliko je bilo torej to vredno takrat in približno toliko je verjetno vredno tudi danes. Preračunano v sedanjo valuto, je vrednost resnice torej nič. In, verjeli ali ne, to ni daleč od resnice.
Kaj pa narod? Zakaj … narod? Ja zato, ker smo bili nekoč Janezi. Tako so nam vsaj govorili "bratje v enotnosti". Svi ste vi Slovenci Janezi. Pa recimo, da smo res. Kaj pa naše narodno poslanstvo? Ali ga imamo? Če bi ga imeli, bi ga ob 18-em rojstnem dnevu pač že lahko prepoznali. Lahko bi že vedeli, kaj hočemo in kam nas vleče gravitacija zgodovine ali pa morda zgolj strmo melišče, ki ga moramo prečkati. Korake si vkopavamo, pa nas vseeno vleče dol, višje ne upamo, ker se bojimo, da bomo zdrsnili še nižje, kot smo zdaj. Tu smo na sredini, približno enako daleč od začetka in konca. Strmo je, mi pa sami, brez oprijema ali trdne stopinje. Kar nas vodi je pogum in "več sreče kot pameti". Ohraniti moramo mirno kri, stopati moramo preudarno a ne izgubljati časa in se ozirati nazaj. Prišli smo že daleč, samo zato, ker smo si pravi čas sploh upali stopiti na pot. Ne slepimo se, da si res kdo želi slišati resnico. Vsi verjamejo v svoj prav in se raje slinijo ob pogledu na mlade obline in poželjive gibe … Naše poslanstvo je morda samo pot na kateri smo že. Samo skupaj smo vredni omembe, samo odločno v enotnosti zmoremo kam priti ali vsaj tu obstati.
Janez je poštenjak … Bog mu je pač naklonil takšno usodo … naj ne bo naiven, da je komu to mar …