Kumulus

O tem, kaj vidim v oblakih, sem že večkrat razpravljal. No, na blogu sicer res še ne. Resnici na ljubo, če je resnici sploh kaj ljubo, razen morda sama sebi, tudi že zelo dolgo ne. Mislim, da nikoli več od takrat, ko smo nazadnje utrujeni od brcanja žoge z bosimi nogami ali naveličani streljanja z lesenimi puškami, polegli po travi. To je res že dolgo in vendar še živo v spominu ali morda zgolj v občutju. Še vedno čutim tisto drobno pikanje mehko pokošenega travnika, ki se ga je začela oprijemati popoldanska senca. Še slišim čričke, ki so povlekli loke za večerni napev in okušam kislico, ki mi iz ust preganja dolgčas.
Takrat je bil čas za oblake, za motrenje puhastih oblik, ki so se lenobno pomikale čez modrino in preizkušale našo domišljijo. Eden je videl medveda, drugi starca, pa spet zmaja ali orla, škorenj, čarovnika … in smo si razlagali … "glej tam …, a vidiš tisto" … brezčasno, brez cilja, zgolj do naveličanja. Nekako ne-zateženo … preprosto in samo od sebe. Nič ne razmišljaš, gledaš in govoriš, oblike nastajajo in to čedalje bolj jasno izražene in nedvoumne.
Ko se zdaj spomnim tistih razprav, se mi zdijo vrhunske, neprecenljive vaje, brezplačni sprehodi po galerijah mojstrov nad mojstri. Branje iz knjige narave, ki se sama odpira na najbolj zanimivih straneh.
Podoba nastane šele ko jo vidiš, prej je ni, prej je morda le okvir s poslikanim platnom. Oblike oblakov dobijo vsebino šele, ko imaš čas ležati v travi in jih po otroško gledati, prej in potem so le megla, ki je ušla s tal.