ponedeljek, 1. junij 2009

Bombaški proces

Izdelava in kopičenje jedrskega orožja je privilegij globalnega nacionalno-militantnega lobija, ki želi brezpogojno vojaško obvladovati planet. Gre za popolno "auf-biks" strategijo, ki z obrambo lastne države nima nobene zveze. Z jedrskimi bombami se lastnega ozemlja ne da braniti. Gre za orožje izjemne razdiralne moči, z nepredvidljivimi posledicami ter posledično več-desetletno zastrupljenostjo okolja do te mere, da je za življenje popolnoma neprimerno. Takšno orožje je lahko torej uporabljeno zgolj za napad ali bolje rečeno, uničenje ozemlja tuje države, brez ambicije, da bi jo zasedli, ker je v nasprotnem verjetno ne bi hoteli narediti neuporabne. Povsem nedvoumna pa je seveda, priročnost tovrstnih kataklizmičnih orodij za potrebe izsiljevanja in kazanja pesti sosedom. Skratka, gre za posedovanje terorističnega orožja, za teroristični stil vojskovanja, s ciljem uničevanja za zastraševanje ali zgolj povzročanje škode. Tako se je izkazalo tudi pri zaenkrat edinih dveh primerih vojne uporabe jedrskega orožja, in sicer bombardiranju japonskih mest Hirošime in Nagasakija, kot tragičnemu epilogu že dovolj tragične druge svetovne vojne. Mesti sta bili, v vojaškem smislu popolnoma nepomembni, bili sta preprosto izbrani kot talca za pritisk na Japonsko vlado, da je podpisala kapitulacijo hitreje, kot bi jo sicer.
Če je bila torej, v tem primeru, uporaba grozljivo in nezmerno uničujoče sile, še količkaj opravičljiva, pa tega nikakor ni mogoče trditi za proizvodnjo in skladiščenje jedrskih bomb v času relativnega miru, z namenom izsiljevanja drugih držav. Tu gre za popolnoma prestižna vprašanja v stilu "Kako priti brez kravate v klub pomembnežev?". Kakopak drugače, kot tako, da zagroziš, da ga boš sicer razbil?! Potem ti morda celo odprejo.
Samo vprašanje časa je kdaj bo, ob tako neodgovornem petelinjenju, pravo jedrsko orožje prišlo v roke, prav tako pravih teroristov oziroma skupin, ki vsaj uradno, ne delujejo v okvirih katere od nacionalnih vlad, a se kljub temu ne ustavljajo uporabiti vsega razpoložljivega za izsiljevanje, ubijanje in uničevanje.
Čas je, da bi nekdo presekal s to ponižujočo izsiljevalsko nanizanko. Po mojem prepričanju so to dolžni storiti prav tisti, ki so tudi začeli s takšnim besednjakom in se trenutno, morda celo upravičeno, štejejo za garanta svetovne stabilnosti in civiliziranosti, torej Združene države Amerike. Predsedniku Baracku Obami, predlagam, če že slučajno tole bere, naj Kongresu predlaga sprejem zakona o postopnem popolnem in enostranskem uničenju jedrskega arzenala ZDA, v obdobju recimo petih let. Prepričan sem, da se varnost ZDA s takšno potezo, glede na nova izpopolnjena in natančna orožja, ne bi prav nič zmanjšala, ukrep bi imel pa gotovo izjemno odmevne in pozitivne učinke na filozofijo svetovnega oboroževanja ter splošno vzdušje mednarodne varnosti, če o morebitnih prihrankih sploh ne govorimo.
Če mene kdo vpraša, bi se s takšno potezo gospod predsednik ZDA mirno lahko uvrstil tudi med kandidate za Nobelovo nagrado za mir.
Osebno obljubim, da mu jo bom odstopil, če jo slučajno dobim pred njim.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)