Talíta kum

Profesor Trstenjak je nekje zapisal, da "… je bolezen mogočen pridigar, le smrt je še mogočnejša." Torej-, tisto česar nikakor ne verjamemo ljudem, bomo zelo verjetno verjeli bolezni ko potrka na vrata, če pa še ta ni dovolj, nas hladen zadah smrti prav gotovo zresni. Le, da je takrat najbrž že bolj pozno …
Prepozno je bilo tudi za Jaírovo hčer; čeprav oče, kot judovski veljak, zelo verjetno ni bil Jezusov privrženec, je vseeno prišel k njemu in ga na kolenih prosil za pomoč. Gospod je storil tisto, kar je v svojem usmiljenju in neizmerni veri edino mogel, naredil je čudež in obudil mlado življenje. Prelepa in ganljiva zgodba, ki se v našem času žal ne dogaja več. Ljudje nepreklicno umiramo; vsako sekundo umreta na svetu približno dva človeka, res pa, da se v tem času rodijo vsaj štirje. Torej življenje, kljub vsej žalosti, vseeno zmaguje.
Tudi Jaírova hči je zdaj že davno mrtva. Jezus je dobro vedel, da je telesna smrt neizogibna, da je človeku položena v zibel in vsako podaljševanje življenja je le odlaganje neodložljivega, ki gotovo nekoč ali pa že čez trenutek pride, nikakor ne bo zgrešilo naših vrat … Pa vendar je obujal, dokazoval je, da je nepremagljivo lahko premagljivo, seveda po čudežu. Po čudežu, katerega nosilec je vera, vera v obujenje, v večno življenje tudi po telesni smrti. Prinašal je upanje in dojel, da ga ljudje ne morejo sprejeti drugače kot da ga otipajo z lastnimi rokami, vidijo s svojimi očmi. Saj tega niso mogli verjeti niti dojeti, bili so vsi iz sebe … njihov "čarodej" je naredil tisto, kar se še nikoli ni zgodilo. Vse besede, ki jih je govoril, zapovedi, ki jim jih je izročal, blagri s katerimi jih je blagoslavljal-, niso dosegli njihovih src niti približno tako kot obujenje te deklice. Tako je bilo takrat in je še vedno … le, da mi živimo po času, ko se je vse to že zgodilo, ko so nekateri, ki so to izkusili to tudi povedali naprej … in naprej … in potem tudi nam, pa smo vseeno v dvomih.
In kaj zdaj mi počnemo s to veselo novico …? Iščemo zanjo razlage, študiramo medicinske in fizikalne fenomene, o katerih se bosonogemu judovskemu pridigarju, ki ga je evforična množica nosila iz kraja v kraj, najbrž niti sanjalo mi. Zato da bi dokazali davno zmoto, prevaro, privid … samo, da bi ne bilo treba verjeti. To je najhuje, kar nas v času vseh razlag lahko doleti … da moramo verjeti v čudež, da moramo verovati v nedoumljivo Božjo moč.
On je prišel med nas samo zato, da bi mi imeli vero. Nobenih načrtov ni razgrnil, ničesar ni napisal, nič ni imel v rokah, razen popolne vere v Očeta-, pa je zmogel premagati smrt … mi imamo vse drugo, pa vseeno umiramo v prazno …