Mutant

Človek ima v genomu vgrajeno sistemsko napako-, hrošča, ki ga kromanjoncem, kljub bleščeči več deset-tisočletni razvojni zgodovini, še ni uspelo izolirati in odstraniti. Govora je seveda o črnogledosti, o večnem in samo-oplajajočem negativizmu, ki človeka spremlja v vseh možnih okoliščinah. Naj si bo srečnih ali ne-srečnih, obilju ali pomanjkanju, zdravju ali bolezni. Če že pri roki ni nobene potrebe po stokanju, se pa zgolj poigravamo z mislimi na žalostne razplete ali usode, ki nas lahko doletijo. Vedno se najde primeren prostor in čas za resne in turobne razmisleke, slabe in še slabše scenarije, tožbe ali zaskrbljenost, če ne že ohromljenost, pred vsem grozečim, kar preži na nas. Pa tega ne prinaša zgolj ljudski glas ali vsakdanja beseda-, tudi "znanstvene napovedi" in "strokovne ocene" so podobnega duha … Zastrupili bomo planet in sebe, uničile nas bodo planetarne ali kozmične katastrofe, razžrle bolezni ali sovraštvo še preden nas dokončno spraži najbližje in ljubo nam sončece.
Ne vem zakaj je tako, ne znam niti se ne trudim iskati razlage … mogoče-, verjetno je kdo to že domislil in povedal. Ne vem. Lahko ugibam, da smo taki zato, ker so nas, tisočletja preskušani in trenirani bio-mehanizmi izostrili za stalno pripravljenost na težave, navadili na življenje v preži, na pra-pozornost na majhne in majcene vzgibe okolja. V bistvu smo eksperti za reševanje težav. Kakor hitro zaznamo nekaj, kar se ne ujema z udomačenimi vzorci, planemo. Že dojenčki ločijo prijetne besede ali poglede od slabih, pleve od rož, smeti od hrane. Opazovanje, sledenje in spreminjanje je zapečeno v nas, nikoli ga ne pozabimo-, kot ne pozabimo dihanja ali prebavljanja. To je naš genotip.
Pa vendar, tudi če teče gladko, ne osrečuje in ne razveseljuje, kot bi lahko. Vedno nas drži na kratkem povodcu-, ne pusti zajeti polna pljuča in pogledati kaj dlje kot le par korakov pred sabo. Čudno to. Resničnost na splošno ne nasprotuje pričakovanjem, če so le količkaj trezna. (Samo)uresničenje je najprej igra volje in šele potem okolja. Tihe in skrivnostne sile rasti in zorenja kažejo dosti svetlejšo sliko sveta, kot si jo slikamo sami. Stvarstvo se poraja iz nič in se bohoti v neznano. Razlogi so zelo skriti in še bolj skrivnostni, jaz verjamem, da so načrtovani, kdo drug pa jih pripisuje naključju. Kakorkoli, očitno delujejo in to celo bolje od nas. Ne potrebujejo nobenih idealnih okoliščin za doseganje odličnih rezultatov. Neizmerni kreativnosti stvarstva ne zmanjka idej ali morebiti volje za preživetje. Vrtnice nikoli ne obupajo nad rutino cvetenja, lastovke se ne naveličajo vsakoletne selitvene tlake, psu nikakor ne zmanjka volje za ovohavanje vogalov in pnevmatik … Kot, da narava ne pozna naveličanosti-, kot, da je iskanje smisla zgolj človeška lastnost, ki na videz ne koristi ničemur … kot, da je samorefleksija bivanja zgolj mutacija …
Morda nekateri že izumiramo. Saj se mi je že dlje zdelo …