nedelja, 01. marec 2009

… in satan ga je skušal.

Samo-premagovanje je eno temeljnih vrtišč, okrog katerega se obrača duhovnost, pa tudi telesnost našega življenja-, od prvih zavedanj, do-, predvidevam, tudi zadnjih. Vedno obstaja skušnjava, vedno je nekaj kar mika, vleče z neznano privlačnostjo … pa čeprav vemo, da ni prava izbira. Morda ni zdravo, koristno, škodi nam ali drugim, … Skušnjava ne pride kot nekaj zavrženega, neprijetnega ali celo odurnega … kje pa-, obišče nas kot priljudna gostja odeta v lepe barve, privlačne oblike in prijetne okuse, ki, kot iz rokava, stresa izgovore in opravičila za svoj prihod … Njeno drugo ime je lahko tudi neprimeren pogled, nespodobna gesta, neprava beseda, zaničljiva pripomba, zavistna ali pristranska ocena … poleg že od davnin znanih požeruških, pijanskih ter seveda mesenih znank …
Poleg skušnjav, ki nam skoraj vedno dihajo za vrat s svojo bolj ali manj vročo sapo, imamo vedno še neko drugo, od Boga dano možnost, in sicer, možnost, da uresničujemo svojo moč samoobladovanja, da se obrnemo proč ali odrečemu nečemu, v korist česa boljšega, plemenitejšega. Vedno lahko deluje in tudi deluje sposobnost samopresoje med različnimi razpleti, izbira med tistim kar je prav in kar ni.
Pa kaj je v človeku, da je postavljen pred izbiro dobrega ali slabega? Kaj ga sili, da se sploh zaveda možnosti napačne izbire?
Nekdo, ki ni naklonjen Cerkvi, bi jo gladko in brez slabe vesti obtožil, češ, da s tem ko boj z grehom in skušnjavo daje na posebej izpostavljeno mesto, v ljudi vnaša občutek slabe vesti, ki je kot "naravni" ljudje, brez zunanjega vedenja o tem, da kaj takšnega kot sta greh in skušnjava, sploh obstaja, ne bi poznali. No, in prav lahko bi se celo znašli pred skušnjavo, da temu morda celo prikimamo. Seveda bi se zmotili.
Skušnjava je ena temeljnih spremljevalk, ki je premagala že "mater vseh mater" in seveda, da ne bi bili pristranski, tudi "očeta vseh očetov"-, torej so jo že stari prepoznali kot neizčrpen vir zmot in posledičnih težav. Skušnjav si človek ni izmislil, svetu vladajo skupaj z nami, kot naš drugi-, temni obraz. Pospremile so nas iz nejasne davnine in nas spremljajo v, še manj jasno, prihodnost.
Jezus jih dejansko osmišlja, postavlja na pravo mesto, na mesto boja in upora proti hudobcu, tistemu večno nezadovoljnemu v nas, tistemu, ki nam ponuja nekaj kar je navidez več, kar se zdi privlačnejše od tega kar imamo, torej njemu, ki se dobro hrani in redi od ideje, da bi nam bilo lepše in lažje, če bi ravnali proti svoji vesti.
Kako genialno, res vredno samega hudiča, je domišljena najboljša ponudba vseh časov. Prva skušnjava je "vse imeti"-, človek bi tako rad vse vzel zase, izrabil za svojo korist, ukradel svetu in naredil profit; druga skušnjava je "vse premagati"-, spreminjati naravne in človeške zakone, po svoje vrteti tečaje sveta in si, brez slabe vesti, brezskrbno privoščiti prav vse; ter zadnja "vsemu vladati"-, biti kot Bog, lastiti si oblast vseh oblasti, uživati v nesmrtni slavi, klanjanju, oboževanju …
Naše skušnjave so v povprečju skromnejše, neznatnejše, drobiž in seme v primerjavi s "hudičevimi" zastavki, pa vseeno mnogokrat premočne, preveč vabljive, da bi se jim zmogli upreti, ko jim pa ob strani stoji še sladkojezična botra samotolažba, ki zna tako milo šepetati: "pa saj to ni nič … saj ne škodi … saj ne bodo vedeli …",
Sveta ne moremo premagati, niti poskusiti se ne splača, še s svojo voljo imamo včasih velike težave. Lahko pa začnemo s čem priročnim, z odrekanjem kateri od vsakdanjih razvad, z malimi-velikimi dejanji volje, a vendar za nas pomembnimi dokazi, da zmoremo … da smo pripravljeni potrpeti … in tudi trpeti …

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)