Tako zelo smo potrebni tolažbe, besed, ki nas lahko pomirijo, obnovijo upanje in posušijo solze. Nenehno smo v dvomih, vprašanjih ali iskanjih. Le redko zadovoljni, pomirjeni in potešeni, pa vendar ne potrebujemo kaj dosti več kot le nekaj prijaznih besed od nekoga, ki mu zaupamo in ga hočemo poslušati. Zaustavimo se in prisluhnimo tistim, ki nam želijo kaj povedati, pa čeprav je vsakdanje in že slišano, mogoče je prav zven znanih besed tisto kar potrebujemo.
Dedek je ležal na smrtni postelji. Ure so se mu iztekale. Vnučka, ki jo je imel zelo rad je prišla žalostna k njemu. Vprašal jo je zakaj je žalostna. Zaupala mu je, da se je sošolka norčevala iz nje. Rekel ji je, naj ne joka in da bo še vse v redu … čez nekaj ur je umrl …
Ni komentarjev:
Objavite komentar