četrtek, 12. marec 2009
Barbara II
Prišli so do konca, pravzaprav do vojakov, ki so bili ves čas v rovu. Slečeni so bili do pasu in pogled nanje je bil grozljiv. V rumeni svetlobi rudarskih svetilk, ki si bile obešene na lesene stropnike, se je videlo, da so popolnoma preznojeni in ošpricani s krvjo. Kri so imeli razmazano tudi po licih s katerih so si očitno kar z rokami brisali znoj, ki jim je zalival oči-, pravi mesarji. Zrak je bil strahoten, v bistvu ga sploh ni bilo, vse je bilo zalito v vroč, lepljiv in vlažen vzduh … po plesnobi, krvi, mesu, scalini in dreku naenkrat. Zadaj za njimi so bila nagrmadena krvava in razmesarjena trupla, videle so se raztreščene lobanje iz katerih so silili beli možgani in nekaj teles se je še premikalo. Nekdo pred Andrejem je začel bruhati, vsi ostali so le tiho sopli in drgetali … Sezuti so morali čevlje in potem sesti na tla v vrsto in čakati, da je najprej steklenka vojakom poromala od ust do ust ... Nikoli še ni čutil prave smrtne groze; bil je v bojih in tudi blizu je treskalo, vendar tako kot zdaj nikoli … tako zagotovo, neizbežno … ni več rešitve, tu bo čez nekaj minut umrl, zagotovo umrl … Pa saj to ni mogoče, saj vendar še sploh nič ni bilo … samo nekaj prijetnih večerov s prijatelji, sicer pa delo, delo … doma, v pekarni, potem pa vojna … ta prekleta, hudičeva vojna … ne morejo ga vendar tako ogoljufati za življenje. Govoriti se ni dalo z nikomer, niso mogli govoriti … vsi so se tresli, nekateri jokali, drugi le tiho godrnjali … ko umiraš, umiraš sam … Andrej je začutil toploto po bedrih, ušlo mu je, ne da bi vedel kdaj … pogledal je okrog, vsi so gledali v tla … nekateri so omedleli, nekateri se podelali in sedeli na lastnem dreku … sosed za njim je bruhnil po njegovem hrbtu … Vojaki so se končno posvetili ujetnikom: "Kaj je postranci, ste le prišli do strica Staneta, da vas malo poboža po glavici …?", se je zarežal eden, ki je slonel na kosu jamske tirnice. Zarežala sta se tudi dva, ki sta stopila do prvega ujetnika. Eden ga je brcnil s škornjem in zarenčal: "Ustaj!" Ujetnik se je le napol dvignil, ko sta ga že zgrabila pod pazduho, vsak z ene strani in ga potegnila par korakov za seboj do tistega z železom … ni se upiral, kar šel je, kot tele. Potem sta ga od zadaj prijela vsak za eno roko in mu jo zvila na hrbet, tako, da se je prepognil. Slišalo se je, da je glasno zajokal. Vojak je z vajeno kretnjo dvignil tirnico, močno zamahnil in treščil po glavi. Čk … je topo usekalo in od zadaj se je videlo kako se je človek zmehčal. Mlahavo telo je obviselo na rokah onih dveh. Iz ust, glave in ušes se mu je ulila kri in od njega je začela odtekati voda. Potegnila sta ga še malo naprej in spustila na kup trupel ter se vrnila po naslednjega. Kdor ni mogel sam vstati sta ga odvlekla. Nihče ni govoril, delali so rutinsko, serijsko, kot bi klali živino … nekateri so prejeli po en udarec, drugi dva, če se je tistemu, ki je tolkel, zdelo, da ni dobro zadel. Nekaj se jih je skušalo upirati in eden se je celo izvil iz prijema, vendar je takoj zraven skočil še tretji vojak in skupaj so ga zbili po tleh ter mu s škornji skakali po glavi toliko časa, da je utihnil in obmiroval. Potem so ga ravno tako vrgli na ostale. Približno na polovici so se vojaki zamenjali, pobijati so začeli tisti, ki so se do sedaj hladili bližje izhodu iz rova. Šlo je ravno tako kot prej in vrsta je končno prišla tudi na Andreja. Bil je povsem omotičen in ni imel moči, da bi dovolj hitro vstal sam. Vojaka sta ga potegnila naprej in noge niso imele niti časa ubogati, tako hitro je šlo. Potem je le stopil na tla in se prvemu udarcu nekako nagonsko izmaknil ter nekoliko odrinil tista dva, ki sta ga držala, tako, da ga je tirnica prvič le oplazila, vendar mu je kljub temu odtrgala levo uho … strahovito ga je speklo in izgubil je zavest … vojaka sta ga močneje prijela in ker mu je glava zamehedrala, ga je tudi drugi udarec le oplazil-, tokrat po čeljusti. "Dost ma, vrž ga …", je rekel tisti z železom. Bili so že utrujeni in naveličani, že drugo noč to počnejo in ni se jim ljubilo niti razmišljati o tem ali še živi ali ne … Ko se je Andrej zdramil je bil v popolni temi, zakopan med mrzla trupla. Neko telo je od zadaj tiščala njegov obraz v mrzlo kožo nekoga pod njim. Pred očmi mu je bliskalo in imel je občutek, da mu misli pokajo v možganih, tako divje so se porajale. Vse ga je peklo, koža, oči, obraz, v nosnicah je imel okus po apnu. Kako, da je živ … zakaj je sploh živ? Obhajal ga je strah, grozljiv strah pred samotno in vso to smrtjo, ki je ležala nastlana okrog njega … Živ je zakopan, v rudniku, globoko pod zemljo, v kupu trupel! Začutil je ostro bolečino v glavi in bolj kot vse drugo si je zaželel, da bi lahko z nekom spregovoril … Poskusil se je skoncentrirati na jezik in usta, da bi izsilil oblikovanje glasu pa ni uspelo, le nekaj je zagolčalo in silovito zabolelo … Verjetno ima zlomljeno čeljust … v ustih je imel vse polno krvi a je ni je mogel izbljuvati, ker je vse grozno bolelo. Slišal je le z enim ušesom in zdelo se mu je, da sliši tiho stokanje in premikanje. To mu je vlilo nekoliko volje in ugotovil je, da roke in noge še lahko premika.Počasi si je začel širiti prostor in se izkopavati; osvobodil je desnico in skušal odriniti tistega nad sabo a je z roko segel v hladni možganski zdriz, ki se mu je pocedil po lakti … nekako se je trupla na sebi le otresel in se skušal potegniti nekoliko naprej, da bi osvobodil še noge. Končno se mu je uspelo izviti in obležal je na hrbtu na vrhu kupa mrličev … Občutil je nekaj več moči in spet je skušal nekaj izgovoriti: "Aaa, aaaa …", je bilo vse, kar je zmogel, pa vendar je dobil odgovor: "Pomozi, molim te … pomozi …". Tisti, ki je šepetal je ležal kakšna dva metra stran. Andrej se je spravil na vse štiri in se počasi prebijal čez mrzla in trda telesa, potem pa le utipal nekaj toplega, torej še živega. "Pomozi, molim … spasi me, ranjen sam … užasno me boli …", je tožil ranjenec in objel njegovo roko. Z obema rokama mu je stisnil dlan in si jo nesel na obraz. Andrej je začutil, da je vročičen, prepoten in da ves trepeče. Ranjenec si je Andrejevo dlan potegnil navzdol po telesu in nekje tam, kjer naj bi bil trebuh je dlan segla v telo, med čreva in kose reber … zgleda da so ga ustrelili in še živega vrgli na kup. Andrej je roko ponovno položil na ranjenčev obraz in ga pobožal. Malo ga je pomiril, potem pa ni mogel več obstati tam. Plazil se je naprej do vlažne stene rova ter potem ob njej v smeri od koder se mu je zdelo, da so prišli. Slišal je ranjenega kako je šepetal za njim: "Nemoj me ostaviti samog …", a ni zdržal ob njemu. Zdelo se mu je, da bo znorel če obmiruje, nekaj v njemu ga je hotelo raztrgati, moral je naprej, samo obstati ne … ne obstati. Prilezel je do konca kupa teles in se zvalil v jarek, ki je bil poln po scalini smrdeče blatne brozge. Po jarku je lezel naprej in naletel še na enega mrliča, pa na čevlje in končno prišel do kupa zemlje. Z nohti se je grebel po zasipu in lezel navzgor toliko časa, da je treščil z glavo ob strop. Očitno so rov zasuli z zemljo. Mora nekako naprej … mora. Tu ne sme obstati …Zvalil se je s kupa nazaj in treščil na tire … tipal je okrog in poleg čevljev utipal še kos železa … kos tirnice. Bila je še vedno nekako vlažna in na njej je začutil v rjaste razpoke zabite šopke las … torej je tista s katero so jih tolkli. Kopal bom, kopal … si je v mislih ponavljal kot obseden … Spet je lezel po zemlji in pod stropom začel riti. Kopal je kot krt, nabijal luknje z železom in iz njih grebel zemljo ter kamenje. Mora se izkopati iz tega prekletega groba, mora …Rudl in Gusti sta šla zjutraj prva v jamo. Po tirih sta rinila voziček z opeko in orodjem. Trije knapi so ostali še zunaj in nalagali opeko, potem bodo pa še zamešali malto. Včeraj so zasipali rov z jalovino, danes ga bodo pa še zazidali. Bili so redkobesedni, nobenemu se ni ljubilo govoriti, pa tudi saj ni imel kaj. Vojaki so stražili, kuhali, dovažali material in se pogovarjali svoje. Vodnik je bil pravzaprav edini s katerim so se pogovarjali če je bilo treba. Tokrat se je odločil, da gre za Rudlom in Gustijem pogledat v rov.Rudlu je šlo vse to na živce, v tej jami je pustil skoraj trideset let, potem pa so partizani enkrat kmalu po začetku vojne napadli Nemce, ki so imeli postojanko v upravnem poslopju. Vse so požgali in švabi so rudnik zaprli. Šihta tu torej ni bilo več, za v vojsko je bil pa že hvalabogu prestar, tako, da so mu s tem dali mir. Svak, ki je imel neke veze na okraju, mu je potem zrihtal pri cestarjih, v Laškem. Kakšen teden nazaj pa je k njemu domov, ko je bil že v postelji, prišel Gusti. Gusti je bil do napada v jami pri njem za pomočnika, potem je pa menda nekaj delal za partizane in bolj na koncu vojne tudi sam šel v hosto. Zdaj pa v uniformi nekaj hodi okrog ljudi in razlaga, da dela za ljudsko oblast. Gusti je torej prišel k Rudlu in mu rekel, da mora spraviti partijo knapov skupaj, da se bo za par dni nekaj delalo v jami. Menda nekakšno skladišče, baje so pa rekli, da se bo dalo dobiti nekaj kart. To je Rudla tudi potegnilo da je privolil, kriza je bila za vse, ničesar nisi dobil brez kart teh pa tudi ni bilo. No, zdaj je kar je in Rudlu je bilo zelo žal, da se je pustil pregovoriti. Že ko je videl tisto vojsko tam je vedel, da je vse skupaj eno veliko sranje. Ko so šli v jamo in prišli do tistih ubogih ljudi, se mu je pa obrnil želodec. Ravno so jih posipavali z apnom in zrak je bil poln prahu ter ogabnega duha po krvi in gnijočem mesu. Bilo mu je, da bi jo kar pobrisal. Gustiju, ki je ravno tako zaprepaščen stal zraven njega je tiho rekel: "Poglej, v kakega hudiča si me potegnil … ti so znoreli." Gusti mu je, ravno tako šepetaje, odvrnil: "Rudl, nisem vedel, molč in naredi kar ti rečejo, če ne bova še midva zraven." In Rudl je molčal, klel sam pri sebi ter delal. Ostali pa ravno tako.Moža sta pririnila voziček do začetka zasipa in zaprepadena obstala. V medli rumeni svetlobi, ki sta jo vozila s seboj, sta zagledala golega človega, ki se je ravno pobiral s tal. Pogled na njega je bil nekaj najbolj strašnega kar je Rudl videl v življenju, belo apno se je mešalo s krvjo in blatom po vsem telesu, obraz je bil grozljivo spačen in oči zaprte, usta so krvavo zijala in spodnja čeljust je nekako čudno, po svoje visela po vratu. Ves skrivljen je slonel ob steno predora in nekako proseče sklenil roke ter zagrgral: "Aaaa, aaaa …"Rudl je prišel prvi do sape in rekel: "O ti kurba, ta je pa živ …" Gusti se je obrnil proti izhodu in začel teči ter vpiti: "Eden je zunaj, eden je zunaj …" Rudl je zaklical za njim: "Gusti počak …", vendar ga ni slišal. Hitro je naletel na vodnika, ki je šel za njima in je slišal vpitje po rovu ter s pištolo v roki že tekel nasproti. V nekaj sekundah je zasopel prištorkljal do Rudla, ki ga je pogledal in rekel: "Kaj boš …?" Vodnik ga ni niti poslušal ampak repetiral in skozi zobe stisnil: "O ti hudič prekleti, a ne moreš crkniti?" Stopil je kakšna dva metra stran od Andreja, ki je bil slep, ker mu je apno razžrlo oči, slišal je pa kričanje in tlesk zaklepa. Glavo je predano naslonil na steno, nič ni več mislil, samo utripal … zdaj bo! Vodnik je dvignil pištolo v smeri Andrejeve glave in sprožil … Kri je brizgnila po steni in se pocejala proti truplu ki je padlo v jarek. Vodnik se je obrnil k Rudlu: "Zidajta, ... ajde hitro, ... kaj buljiš?!"
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Bilo in šlo:
-
▼
2009
(180)
-
▼
marec
(22)
- Tempora mutantur
- Osmo premišljevanje ob križevem potu našega Gospoda
- Giro
- Sedmo premišljevanje ob križevem potu našega Gospoda
- Stvar telesa
- Šesto premišljevanje ob križevem potu našega Gospoda
- "… zgôdi se mi po tvoji besedi!" (Lk 1,38b)
- Peto premišljevanje ob križevem potu našega Gospoda
- Pokojnik
- Četrto premišljevanje ob križevem potu našega Gospoda
- Meja
- Tretje premišljevanje ob križevem potu našega Gospoda
- Oče
- Drugo premišljevanje ob križevem potu našega Gospoda
- Investicija #1
- Prvo premišljevanje ob križevem potu našega Gospoda
- Razborski prepih
- Barbara II
- Dame volijo
- DolTki
- Barbara I
- … in satan ga je skušal.
-
▼
marec
(22)
Komu mar?
"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)
Upam, da ni bilo tako....
OdgovoriIzbrišiJaz tudi ...
OdgovoriIzbriši