Barbara I

Glasen ropot avtomobilskega motorja je prediral spokoj septemberskega večera v mirni, zakotni dolini. Luči tovornjaka so prebadale mrak in v oblaku prahu, ki je lebdel nad cesto v soteski, risale snope, ki so nemirno švigali po deblih smrek in skalah ob cesti. Vozilo se je trudoma prebijalo po ovinkastem, razritem makadamu in ustavilo na razširjenem koncu doline, med velikimi kupi jalovine in železja, ki je ostalo pred vhodom v opuščeni rudnik. Prostora je bilo malo, zato je moral čakati kar na cesti, da je tisti pred njim obrnil, razložil tovor in se spustil nazaj mimo njega. Trije vojaški tovornjaki so že drugi večer vozili ujetnike iz Celja med te hribe pri Laškem in zdaj je bilo konec. Med truščem motorjev so se slišali rezki ukazi in kriki; po prostoru za tovornjakom so divje poplesovale sence, ki jih je metal ogenj, ki je požiral velik kup oblačil politih z nafto. K tovornjaku, ki je ustavil obrnjen proti vhodu v rudnik, je pristopilo nekaj vojakov. Ti so najprej s hitrimi gibi odvezali ter z dolgim kolom zavihali cerado na streho vozila in vmes odsunili zatiča stranice, ki je omahnila ter topo udarila ob šasijo. Z vozila sta najprej skočila dva vojaka oborožena z brzostrelkami in se postavila vsak na svojo stran. Pristopilo je še nekaj drugih, prav tako oboroženih in se postavilo v nekakšen špalir. "Ajde, gremo dol, banda hudičeva", je v smeri odprtega tovornjaka, ki ni ugasnil motorja, zakričal eden od vojakov iz špalirja, ki v rokah ni imel puške ampak le debelo palico. Za njim so začeli kričati tudi ostali, kot bi se hoteli na ta način med sabo spodbujati za končni obračun. V ozadje je pristopilo še nekaj postav s puškami v rokah.
Prizor bi za trenutek lahko spominjal na gledališče, osvetljen oder in ljudi, ki čakajo, da se bodo pred njimi pojavile zvezde večera. Vendar le na videz, saj sovraštva, ki je s psovkami ter kriki napolnjevalo umazani in temni prostor, ni bilo mogoče dojeti drugače kot napoved nečesa slabega. To so očitno vedeli tudi tisti na tovornjaku. Obotavljaje in počasi so se shujšane, razmršene in umazane postave z zvezanim rokami na hrbtih dvigovale iz umazanih desk, stopale k robu tovornega prostora ter zaslepljeno mežikale v sveži nočni zrak. V notranjosti sta bila še dva vojaka, ki sta od zadaj potiskali ujetnike naprej. Za skok na tla se ni bilo časa pripravljati in za zvezanega človeka je to težko, tako, da so le redki uspeli pristati na nogah; večina je s tihimi kriki in stoki padala na grušč pred noge vojakov, ki so kričali nanje in jih brcali. Posebej prizadeven je bil tisti s palico, ki je nenehno kričal kot ponorel, jih tolkel s palico in skakal po njih.
Tovornjak je bil prazen in iz njega sta kot zadnja skočila vojaka. K kabini tovornjaka je pristopil vodnik in salutiral majorju, ki je sedel zraven šoferja. Ta je odprl šipo, malomarno dvignil desnico v kateri je držal prižgano cigareto, proti glavi in vprašal: "Kako gre?" Vodnik je odgovoril:"V redu! Do jutra bomo gotovi, potem pa pridejo knapi."
"Prav, glejte, da ne bo kakšnega sranja ... smrt fašizmu. Vozi!" je major odgovoril njemu in šoferju, dal cigareto v usta ter zaprl šipo. Tovornjak se je odmajal v prah in povlekel tudi ropot s seboj, vodnik pa se je vrnil k skupini ujetnikov, ki je bila zdaj zbrana pred vhodom v rudnik in z vseh strani obkoljena z vojaki. V glavnem so stali, nekaj jih je sedelo na tleh, ker so se očitno polomili pri padcu s kamiona, gledali so v tla, nekateri mrmrali, morda molili … sami moški, v glavnem Hrvati, ustaši, ki so jih v Celju pobrali z vlaka. Par je bilo tudi naših, domobrancev iz lagra na Teharjah. Med njimi je bil tudi Andrej, mlad fant iz Grosuplja; pred vojno se je učil za peka in se za vojsko ni zanimal, ko pa je Italija kapitulirala, se je bilo kar naenkrat treba za nekaj odločiti. Ali greš k švabom ali pa kam drugam. Andrej se je odločil tako, kot sta se oče in brat, šel je torej k domobrancem. Oče je tik pred koncem vojne padel pri Trebnjem, Andrej pa je z bratom šel ponoči domov še pozdravit mamo in sestro, potem pa sta se odločila, da gresta z ostalimi na Koroško in se predata Angležem. Po težki poti sta vsa prestradana res prišla na Koroško in Angleži so ju spravili v taborišče. Do konca sta upala, da jima bodo pustili oditi, pa nič … na vlak in na Jesenice, nazaj-,partizanom v roke. Ti pa vse skupaj na vagone in v Celje, v lager.
"Ajde, gremo! Brko, spravite jih v skupine in naj se slečejo. Crni, ti pojdi s svojimi naprej v jamo, bo Stane vodil, potem se bosta pa zamenjala. Dajmo, hitro.", je vodnik podelil naloge, si prižgal cigareto in se napotil nekaj korakov stran od skupine. Poln kufer je imel že tega sranja z ujetniki. Najprej Vojnik, potem Hrastnik, evo … zdaj še Laško … dost je, naj si še kdo drug maže roke s to prekleto politiko … boljše je bilo, ko so bili boji, bolj pošteno … Naenkrat je ostro usekalo … kratek rafal … v skupini ujetnikov so se vsi vrgli na tla, začeli kričati in klicati na pomoč, vojaki so ponoreli in začeli brcati ter tuliti. "Kaj hudiča …" je zavpil vodnik in skočil nazaj k njim; "Tukaj ne streljamo, razumete … hiše so blizu? Kdo ne kapira?" Za gozdom se je zaslišal oddaljen pasji lajež … "V mene je skočil-, ta prekleti prasec …", je eden od vojakov s puškino cevjo iz katere se je še kadilo, pokazal na nekoga, ki je samo s pol glave še trzal. Ker so bili tesno skupaj je očitno zadelo še enega, menda v vrat. Valjal se je po tleh in vpil kot zmešan. "Poč zdaj še tega …", je zavpil vodnik in drugič je usekalo samo enkrat.
"Gremo, spravite ta gnoj noter … in naj še ta dva vlečejo s seboj", je rekel vodnik in pogledal v vojake, ki so z naperjenimi avtomati stali okrog. "Daj flašo, …", je rekel za svoj hrbet in steklenka s sadjevcem se je res kmalu znašla v njegovi roki.
Goli ujetniki so trepetali-, najbrž bolj od strahu kot od zgodnje-jesenske gozdne svežine. Obdržali so lahko samo čevlje in prva skupina kakšnih tridesetih, se je pod brcami, psovkami in udarci s palicami začela z glasnim stokanjem pomikati proti vhodu v rudnik. Vpiti so začeli tudi ostali, ki so sedeli ob robu gozda. In naenkrat zopet … mlad fant iz skupine, ki je še sedela je stekel proti tistim, ki so že vstopali skozi rudniški obok in zavpil: "Mato, Mato, …, čekaj me Mato!" Tokrat ni počilo, le dva vojaka iz špalirja, sta skočila v njega in ga takoj podrla na tla ter začela s puškinimi kopiti nabijati po glavi. V skupini, ki je vstopala v rov, je nekdo začel tuliti kot žival: "Stipica moj, nemojte Stipicu … ubijte mene …". Očitno se je hotel iztrgati in prišlo je do prerivanja, nekaj ujetnikov je padlo po tleh in eden od vojakov je spet na kratko užgal z avtomatom. Kričanje je v trenutku utihnilo … od strani pa je besen pritekel vodnik, tokrat s pištolo v desnici: "Spravite jih noter, pizda vam materina … dost je tega sranja." Vojaki so začeli še huje kričati in divje, z vseh strani, pritisnili na skupinico, ki je čez nekaj trenutkov izginila v črnem rudniškem žrelu. Vse je utihnilo, bila je jasna noč in mesec je sijal na prizorišče, ki je dajalo varljiv videz scene za prizor iz kakšne romantične drame.
Čez kakšno uro so prišli vojaki iz spremstva sami nazaj ven in isto ponovili z naslednjo skupini ter še naslednjo. Pri tretji skupini se je spet nekaj zgodilo, vendar so bili ujetniki takrat že v rovu in zunanji niso vedeli za kaj gre. Tokrat se je slišalo le par kratkih rafalov in vodnik je še z dvema vojakoma stekel v rov.
Na vrsto je prišla še zadnja skupina, v kateri je bil tudi Andrej. Brat je šel z eno skupino prej in zaklicala sta si le še … "adijo". Trenutki groze in pričakovanja so se mu neskončno vlekli. Popolnoma je izgubil občutek za čas in prostor v katerem je bil, zdelo se mu je, kot da plava v gosti črni tekočini, ki mu ne dovoli premikati udov. Telo je imel popolnoma zadrgnjeno in od strahu je trepetal, da so mu zobje šklepetali. Skušal je šepetaje moliti: "Zdrava Marija, milosti polna …", pa ni šlo. Kar pozabil je besede …, vse kar je zmogel so bili le tihi vzdihi: "O moj Bog, o moj Bog … usmili se, moj Bog …" Potem, ko so vsi okrog njega vstali, je vstal tudi on; ko so se začeli premikati, se je premikal tudi on … okrog so odmevali glasovi, ki jih ni razumel, nekdo ga je brcnil ali udaril, pa se je le popolnoma otopelo odbil od ostalih in se premikal naprej. Zadnjič je pogledal zvezde … bile so tako hladne in drobne, kar izginjale so, ni jih mogel gledati … Potem pa tema, hladen rov, vlaga se je nabirala in mezela po kamnitih stenah, na tleh je bilo polno vode … spotikali so se v železniške pragove in se sklecali v jarku, ki se ga v temi ni dalo videti. Pot se mu je zdela dolga, želel si je, da bi se vendar nekaj zgodilo, da bi se morda zrušil strop in jih v trenutku pokončal … Videl je domačo hišo, cvetje, zelene travnike in mamo, ki stoji na vratih in gleda po cesti, kdaj pridejo njeni fantje nazaj domov …
Nadaljevanje sledi … če sledi …

Op.: vse morebitne podobnosti z resničnimi kraji, dogodki ali osebami, niso naključne.