Stvar telesa

Vsi zaznavni pojavi imajo svojo materialno opredelitev. Ali po domače, ničesar ni o čemer bi se splačalo pogovarjati in se ne bi, tako ali drugače nanašalo na nek objekt ali snovno izhodišče. Če na primer nekdo izjavi da je zaljubljen in to misli celo popolnoma resno, je seveda vsakomur jasno, da na kroženje planetov okrog sonca to nima nobenega vpliva, niti na dvig povprečnih letnih temperatur na Grenlandiji in še celo rast delnic na Tokijski borzi se zaradi tega ne bo upočasnila. Kljub temu pa nikakor ne moremo, brez slabe vesti, sprejeti sklepa da duševno stanje, ki se dogaja našemu opazovancu, nima nič opraviti z materijo. Seveda ima-, pa še kako. Prav zaljubljenost je namreč pojav, ki ga v eni osebi povzroča obstoj druge osebe, torej imamo opravka s povsem konkretnim razlogom. Seveda pa tovrstna infekcija, kakor tudi nobena druga, običajno ne mine brez stranskih učinkov. Ti se sicer od človeka do človeka razlikujejo na splošno pa kažejo v duševni odsotnosti, zmedenosti, celo začasnem pomanjkanju apetita ter miselni preokupiranosti s predmetom oboževanja. Skratka, opazujemo povsem konkreten objekt, ki je vsled viharnih dogajanj v območju njegovega čustvovanja, bolj ali manj prizadet, da o morebitnih svojcih, ki trpijo zaradi spremenjenega obnašanja (ne-)srečne žrtve amorjevih puščic, niti ne izgubljamo besed.
Kakorkoli že, namen razprave gotovo ni analiza presunljivih dogajanj, ki pestijo zaljubljence, zato smo njihove stiske tokrat zgolj izkoristili za ponazoritev tipičnega stanja, v katerem se lahko osebek pojavi. Namen ponazoritve pa je, kot že omenjeno, razmišljanje o povezavi določenih človeških fikcij z objektivnimi danostmi časa in prostora.
Pogojenost človekovega razmišljanja in duševnosti s fizičnim obstojem njegovega, kakor tudi drugih teles v medsebojnem vplivnem prostoru, je torej nesporen. Trdim celo, da miselna abstrakcija, brez kakršnekoli objektivne korelacije z "zunanjim" ali "stvarnim" svetom, sploh ni možna. Torej-, špekuliramo, da ni mogoče razmišljati o nečem, kar nima nobene materialne podstati.
Pa se pozabavajmo z dokazom te teze. V ta namen bomo v roke prijeli dokazovalno orodje z utemeljitvijo neresničnosti nasprotne trditve, ki bi se v tem primeru glasila: "Obstaja vsaj ena tema, ki nima nič opraviti s stvarnim svetom." Če je trditev resnična, potem lahko z isto gotovostjo predpostavimo tudi obstoj medija, ki se je s to temo sposoben srečati. Če namreč ni medija, ki bi temo lahko absorbiral, potem tudi njenega obstoja ni mogoče preveriti.
No-, zdaj imamo torej temo, ki ni od tega sveta in medij, ki jo obvlada. Na tej točki se nam sicer ponuja stranska predpostavka, da tudi medij ni od tega sveta, vendar lahko premagamo skušnjavo in se ji za namen predmeta obravnave, izognemo.
Zdaj se končno lahko posvetimo tudi razmišljanju, in to dobesedno. Razmišljanja smo se namreč v povezavi z našim potencialnim medijem, ki baje obvladuje "nesvetovno" temo, namenoma odrekli. Torej-, da bo stvar razumljivejša, mi sicer smo razmišljali, vendar mediju ne dovolimo te tipično človeške lastnosti. Medij torej ne razmišlja, on se z "nesvetovno" temo sreča, jo absorbira in obvlada, razmišljal pa ne bo, ker je to pač človeška lastnost. Ta, pa kot takšna, vsekakor je od tega sveta. Ne bodi odveč, če morebitnega bralca še enkrat opozorim, da ugotavljamo, ali je mogoče razmišljati o nečem, kar nima zveze z izkušnjo sveta.
Posledično sledi seveda neizogibno vprašanje: "Kdo bo pa potem sploh razmišljal?" Odgovor je lahko seveda samo eden, in to je: "Človek." Človek mora torej s svojim logičnim aparatom zapopasti temo, ki mu jo medij posreduje na enega od načinov, preko katerih jo pač lahko sprejme. In v tem trenutku smo prišli do ozkega grla, ki bo naše špekulacije verjetno do kraja oskubilo. Dejstvo je namreč, da je število odprtih kanalov človekove percepcije zelo omejeno. Na razpolago so: vid, sluh, voh, otip, slutnja in sanje. Če torej medij izrazi ambicijo, da bi človeku temo posredoval v razmišljanje, kar je nujen pogoj, da se lahko sploh prepriča o njenem obstoju, jo mora neizogibno prepakirati v formo, ki jo lahko prevzame eden od kanalov človekove percepcije. In prav tu se je naša špekulacija seveda usodno spotaknila. Kakor hitro se tema "počloveči", tudi izgubi atribut "nesvetovnosti", ki jo je dejansko razlikoval od ostalih tem, ki sicer preplavljajo človeštvo. Človekov percepcijski aparat je namreč in zgolj od tega sveta zato, kot tak, lahko sprejema le izkušnje tega sveta, "nesvetovne" pa kvečjemu prevedene v katero od razumljivih govoric, torej bolj ali manj popačene in morda celo nerazumljive.
Kaj smo torej dokazali?
Tisto, kar smo predpostavili. Da nasprotna trditev ne drži, torej, da ne obstaja tema, o kateri bi lahko razmišljali in ne bi bila povezana s tem svetom.Lahko sicer, da takšne teme obstajajo-, in verjamemo, da obstajajo, ne moremo dokazati da ne, dokažemo lahko le, da jih nezaznavnih ne moremo dojeti.