sobota, 14. marec 2009

Razborski prepih

Razborčani so nas spet povabili medse in nam, kot že tradicionalno, pripravili lep večer z vonjem pomladnega prepiha na pobočjih Lisce. Poleg obiskovalcev so seveda na svoj hrib priklicali tudi umetniško in razmišljujoče navdahnjeno družbico gostov, ki so nas, vsak zase in vsi skupaj z voditeljico Bredo, znali očarali s svojo izvedbeno izvrstnostjo, ustvarjalnostjo ter prepričljivo in domišljeno razumnostjo. Tega večera smo se torej prepustili domišljiji oblikovalca, slikarja in tudi pesnika Alojza Raka iz Boštanja, ubranim glasovom "Fantov od fare" iz Sodražice ter širokemu znanju in primorski zgovornosti dr. Vilija Ščuke.
Osrednji gost večera, psiholog doktor Ščuka, ki ni bil prvič in skoraj gotovo ne zadnjič na Razborju, nas je tokrat nagovoril s temo "Komuniciranje po Slovensko". V njej nam je podal svoja razmišljanja o tem, kako se Slovenci sploh znamo pogovarjati in nam pojasnil tudi zgodovinske razloge sedanjega stanja, ki po njegovem mnenju še ne zadovoljuje modernih načel.
Za kaj pravzaprav gre? Slovenci smo bili zgodovinsko gledano narod, ki so mu mnogi gospodovali, sam pa nikoli ni nikomur gospodoval. Naše plemstvo, kolikor ga je sploh bilo, je bodisi izumrlo ali pa se, z narodnega stališča, politično uračunalo. In zelo podobno se nam je godilo tudi v mlajših obdobjih zgodovine. Slovenci so vedno živeli v neenakopravnih zvezah, pod patronatom jezikov in ljudstev, ki so v svojih govoricah, poleg sporazumevalne vloge znali razviti tudi besednjak gosposkega in diplomatskega izražanja. Posledično je naravna vloga sporazumevanja, kot naj bi bila zapisana v tipično slovenskem čelnem možganskem režnju, še vse preveč pasivna, podložniška, ponižna ali celo hlapčevska. Hlapcu za razliko od gospoda ne pristoji imeti svojega mnenja, ne dovoli se mu vrtati v podrobnosti in še celo o čustvih naj ne bi govoril. Hlapec je torej človek, ki se pogovarja o konkretnih stvareh, je navajen ubogati in le malo spraševati ter nič komentirati. Čutenje, razmišljanje, opisovanje in izražanje čustev ali duševnih stanj, celo morebitno trpljenje povezano s tem, je gosposka domena, ki hlapcu pač ne pristoji.
Poleg teh, genetskih omejitev našega komuniciranja, se še vedno pogovarjamo predvsem zato, da se "sporazumevamo" brez želje, da bi tudi "razumevali" drug drugega. Naš pogovor je predvsem informativne narave in komunikacijsko zadoščenje večidel dosegamo s podajanjem informacij, pri čemer se pretežno ne obremenjujemo z vprašanjem na kakšen medij so informacije naletele in če jih je ta sploh pripravljen ali sposoben absorbirati.
Tako za moderno komunikacijo, kot za svetovni nazor, ki se v nas, predvsem pa v prislovno (ne vem pa če tudi dejansko) dovzetnejši mladini, oblikuje pod vplivi modernih informacijskih in družbenih tokov, je zlasti pomembna kritična distanca. Ta naj bi se kazala kot osebna drža, ki nas pred zverinjak komunikacijskega foruma, v katerega nenehno ali vsaj občasno vstopamo, postavlja pripravljene in dovolj samozavestne. Gre za priporočljiva temeljna vodila na katerih naj deluje naš komunikacijski aparat in sicer; ostati zvest svojim stališčem, govoriti po resnici, ne puščati nikogar bližje, kot se nam zdi prav in ne žaliti nikogar.No, v takšnem in podobnem razmišljanju je predavanje kaj hitro minilo, Fantje, ki so res od fare so nam še zapeli in po obvezni potrditvi prisotnosti v gostoljubnih kletnih prostorih Doma krajanov, smo se razšli tudi po zadnjem Razborskem večeru v sezoni 8-9. Po nekaterih prerokbah nas čaka lepa pomlad in dolgo ter vroče poletje. Torej bo še dovolj priložnosti, da se ogrejemo. Ko se večeri zopet ohladijo in se po Savi potegnejo meglice, se pridemo pa spet pogret k našim Razborskim prijateljem.

video

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)