Oče

Vloga moškega je, po mojem mnenju, manj pod vplivom stereotipov, kot vloga ženske. Med prvimi povezavami, ki se mi pojavijo v mislih ob omembi besede "ženska", so podobe žena, mater ali gospodinj. Skratka, pomislim na žensko, ki je definirana z nekim življenjskim statusom, parterjem, otroki in domom. Torej, če je govora o ženskah, potem se mi redno pojavlja tudi podvprašanje konteksta v katerem se pojavljajo. Na drugi strani mi misel na besedo "moški", reagira dosti bolj nevezano. Že res, da sem sam moški in bo pač moralo biti razumljivo, da ženske dojemam najbrž vseeno nekoliko drugače, kot one same sebe, vseeno pa mislim, da ne bom zgrešil, če rečem, da podobi moškega, vsaj v predstavah večine, bolj pristoji suverenost, kot podobi ženske. Dobro, tvegal sem, zdaj je kar je in bes morebitnih užaljenih bralk naj pač pade name … govoriti itak nisem mislil o tem.
Razumevanje vloge moškega ali zgolj razmišljanje o njej se le stežka izogne podobi "očeta", vendar se tektonsko tvegano območje dejansko začne že pri tej besedici. Ni nepomembno, da je besedica "ma-ma", izjemno univerzalna in podobna v več velikih svetovnih jezikih. Očitno izhaja iz nekega skupnega pra-korena in predstavlja tudi eno najlažje izgovorljivih besedic, ki se je otroci, vsaj povečini, še vedno naučijo najprej. Na drugi strani pa "oče" in vsa paleta isto-pomenskih poimenovanj, na primer "tatiji", "atiji", "papiji" ali sorodne ljubkovalnosti, nimajo takšne globalne podobnosti, niti se ne morejo ponašati s primerljivo izgovorljivostjo. Seveda bo kdo takoj skočil iz vrste in oznanil, da je njegov že klical atija v porodnišnici, ampak v povprečju verjetno ne.
No, ta besedoslovski sprehodek, nas je poživil za tisto, kar pač želimo in to je razmišljanje o vlogi očeta, ki se seveda še kako spodobi na praznik Svetega Jožefa. In če se ozremo k njegovi zgodbi, potem lahko o vlogi očeta, že takoj ugotovimo marsikaj zanimivega.
Prvo, kar pade v oči je prav gotovo prastaro dejstvo, da je oče predvsem tisti, ki nosečo žensko sprejme za svojo. Torej gre za odločitev, da bo tako in ne toliko biološko vez, ki bi moškega priklenjala na zarod. Ta vez je seveda jasno prisotna pri materi, pri očetu pa ni samoumevna, niti nujna, vsaj od začetka ne. Torej mati postane mati, ker tako pač je, oče pa se mora še "poočetiti", za kar se je pa treba najprej odločiti in sprejeti dejstvo, da je to tisto kar si hotel. S tem je prav gotovo povezana tudi zanimivost, da osebno poznam kar nekaj očimov in, verjeli ali ne, nobene mačehe. Prvi postulat očetovstva bi se torej lahko glasil: "Sprejmi ženo in otroke."
Druga očetovska karakteristika, ki jo prav tako lahko izluščimo iz zgodbe Svetega Jožefa, je njegova stranska vloga, ki najbrž ni naključje. Spoznamo ga ob Jezusovem rojstvu in potem še enkrat, ko z Marijo iščeta izgubljenega sina, to je pa tudi vse. Kljub temu slutimo njegovo vlogo, bil je tesar in očitno so ga ljudje, med katerimi je živel, s tem poklicem tudi povezovali. Iz tega posredno lahko sklepamo, da je opravljal, vsaj za tiste čase, samoumevno vlogo, torej skrbel za preživetje družine. In kaj nam to lahko zdaj koristi? Hja, sklepali bi lahko, da je bil tesarski poklic donosen in drznem si trditi, da je še danes …
Pa spet ni to tisto, gre za to, da nam prilika ponuja razmišljanje o tem, da je vloga očeta dejansko neke vrste skrbniška, skrbstvena, oskrbovalna … in s tem v zvezi je tudi razumljivo, da se tisti moški, ki zaslužijo manj od svojih žena, počutijo nekoliko nelagodno. Pa ne zgolj iz razloga, ker zaslužijo malo, to itak … ampak predvsem zato, ker zaslužijo manj. Moški se, seveda spet v povprečju, težje sprijazni, da ga ženska vzdržuje, kot obratno. Izumili smo torej še drugi aksiom na katerem naj bi temeljila očetova vloga: "Skrbi za preživetje svoje družine."
No, vsaka stvar se slej ko prej spremeni, dobi drugačne vsebine, se prilagodi novim potrebam ali celo izteče. Tako se bo zgodilo z nami, ki se bomo kmalu nehali ukvarjati s tem blogom in začeli razmišljati o čem pametnem, prav tako se godi tudi očetom, ki stopijo v copate ter v roke vzamejo časopis, medtem, ko se njihovi, že odrasli otroci pač grejo svoje življenje naprej. Očetje so nekaj tega torej do tedaj že opravili in našel bi se kdo, ki bi celo verjel, da je s tem zaključil službo. Pa ne bo držalo. Tudi, ko so otroci že na svojem, ko se ti morda ni treba več ukvarjati z majhnimi vsakdanjimi kakci, antibiotiki, domačimi nalogami, ocenami, šolami, dodatnimi aktivnostmi, večerjami, umivanjem, pravočasnim spanjem, puberteto, sumljivimi družbami in nevzgojnimi tv ali web vsebinami, te gledajo. Še vedno te gledajo, poznajo že vse tvoje slabe navade in razvojne faze skozi katere si se kot amaterski oče trudoma prebijal in pričakujejo še kaj. Pričakujejo tisto, kar so nekoč ali vseskozi že dobivali, poleg hrane in denarja-, pričakujejo skrb, besedo, nasvet … zgled za svoje življenje. In to je tretji člen malega priročnika za očete: "Bodi zgled."
Neskončna očetova vloga sestoji iz tisoč in ene odločitve med popuščanjem in vztrajanjem, pri čemer ne moreš biti nikoli povsem prepričan, če si se prav odločil, da si se sploh odločil … Za nasvete se v bistvu ne splača veliko spraševati, ker tvojih razmer nihče ne pozna tako kot ti, pa vendar, tudi za poklic očeta velja tako, kot za druge poklice … vztrajaj v dobrem in delaj tako, kot da ne potrebuješ zahvale …