ponedeljek, 09. marec 2009

Dame volijo

Popolno izenačenje pravic med moškimi in ženskami se mi, osebno, zdi popolnoma razumljiva, čeprav ne nujno najbolj naravna ideja, na kateri naj bi temeljilo urejanje odnosov v sedanji in prihodnjih družbah. Kaj bolj modernega si je na tem področju ta trenutek težko predstavljati in verjetno se nam, ki imamo pač to srečo, da živimo ravno tu in zdaj, ideja že dolgo ne zdi več posebej revolucionarna. Pa je-, zelo je revolucionarna, naravnost tektonska; vredna praznika. Če za primer vzamemo samo splošno volilno pravico, ki je pred 20-im stoletjem ženske niso imele skoraj nikjer na svetu, še vedno pa je recimo nimajo v Saudski Arabiji, potem nam je lahko jasno, da gre za resnično velik razkorak med tistim, kar se nam zdi samoumevno in tistim, kar je trenutna svetovna realnost.
Vendar nam volilna pravica, v tem primeru služi lahko le kazalec stanja, na osnovi katerega sklepamo o siceršnji realni izenačenosti družbeno-ekonomskih vatlov za oba spola. Če se je moški del sveta torej povečini nekako le sprijaznil z očitno neizogibnim dejstvom, da se tudi ženskam odškrnejo vrata v odločanje o javnih zadevah, pa je na primer področje razpolaganja z lastnim telesom še vedno zelo pristransko razumljeno. S tem je mišljena namreč predvsem pravica do odločitve o rojstvu otrok. Kakorkoli že bili pravičniški, moški dlje od načelnosti na tem področju pač ne sežemo in nikoli ne bomo. Eno je napredati in razpredati slavospeve svetosti življenja, drugo pa otroka donositi, roditi in obdržati; pri čemer so same okoliščine spočetja, stanja matere ali razmere v katerih se je znašla, lahko tudi grozljivo bizarne. Tu je seveda dosti lažje biti načelen, kot pravičen ali celo konkreten.
Pri odgovoru na tako pomembno življenjsko vprašanje se v resnici šele pokaže pravi obseg razlik med spoloma. Drzno predpostavljam, da so ženske, v povprečju bolj kot moški, gensko pre-destinirane z refleksom starševstva ali materinstva, ženska nrav je bolj realna, udomačena, vezana na dejansko stanje razpoložljivega prostora in odnosov v njem, ženske so preprosto bolj od "tega sveta", … Medtem, ko se moški "pojajo" po svetu za nekakšne plene, pridelke, zaslužke ali zgolj načela, ženske v večji meri ostajajo "ob ognjišču" in skušajo prehraniti otroke s tistim, kar so za seboj pustili moški. Seveda je različic teh stereotipov, zlasti zdaj in tu, toliko kot je ljudi, vendar razvojno gledano, v nekem več-tisočletnem povprečju verjetno je tako. In posledica takšnega razvoja so lahko tudi bolj ali manj izrazite razlike v načinu razmišljanja ter dojemanja svoje vloge v okolju odnosov.
Načelnost je, v tem primeru, sicer lahko priročni zagonski sunek, če pa hočemo z njo dolgo voziti, pa lahko hitro tudi obstanemo, ker je pač pojem, ki so si ga izmislili moški in ne ženske. Pa ne, da bi bile ženske nenačelne, le bolj praktične so in presojajo moralna vprašanja z intuitivnega stališča … zanesejo se na občutek, začutijo pravega, ne secirajo človeško-ohranitvenih dilem ampak jih živijo s svojimi telesi …
Za moje pojme je edina in količkaj vredna moška načelnost pri vprašanju pravice žensk do odločitve o rojstvu otroka, lahko le primerna ponudba samega sebe in vztrajanje pri sprejemanju odgovornosti za spočetje ter prevzemanje deleža skrbi za potomstvo in nič zgolj načelnega, pa ne-konkretnega …
Hja, lepo in prav … kaj pa če tega ni? Potem pač … ni-, takrat tudi sklicevanje na načelnost ali celo uporaba besede "enakopravnost" nikomur ne koristi prav dosti. Takrat je čas le še za dejanja, ukrepanje … vzpostavitev stanja, ki bo ženski, če se že opogumi, omogočilo tudi ohraniti življenjske kali, katerih nosilka je in bo ostala. Ali preprosto povedano, ponudi ženski možnosti za dobro in zadovoljno življenje, pa bo dobra in zadovoljna.
Vedno je še nekaj in sicer, da je "bistvo očem nevidno", kot bi rekel Mali princ; v našem primeru bi to lahko pomenilo tudi, da končni cilj primerjav med moškim in žensko ne more biti zgolj geometrijska enakopravnost, ki je, že po naravnem ustroju človeškega telesa, lahko problematična. Morda bi bilo bolje spodbujati osebno in družbeno pot v iskanju prostora prekrivanja interesov, sodelovanja, graditve skupnega iz različnega … vedno je pač tako bilo, ne more biti na hitro drugače.
Na televiziji so prispevek o dnevu žena zaključili z anketo med ženskami, ki so jim postavili eno samo, za moje pojme skrajno neprebavljivo vprašanje: "Zakaj je lepo biti ženska?" Tiste, ki so odgovarjale, so navajale razloge, ki so bili na trenutke čudni in komaj verjetni, nobena pa ni recimo, poskusila odgovoriti z nasprotnim, po moje povsem umestnim vprašanjem: "Ali je sploh lepo biti ženska?"
Odgovor si bom drznil predpostaviti kar sam: "Odvisno od več stvari, najbolj pa od tega, kako ti moški zabelijo življenje … "
Včasih bi lahko bilo tudi obratno …

2 komentarja:

  1. Odgovarjam na anketo: Ja, lepo in super je biti ženska. Samo, nisem prepričana, da je res takole: "... ponudi ženski možnosti za dobro in zadovoljno življenje, pa bo dobra in zadovoljna." Mi jo res(lahko)kdo ponuja in si jo le izberem? Ne se hecat- vendarle si to možnost ustvarim sama in vanj (v tako življenje) potegnem še (svojega)moškega. A?

    OdgovoriIzbriši
  2. Hja, to je spet tisto ... kaj lahko sploh naredimo sami? Seveda lahko, jasno ... nedvomno veliko; vendar premislite ...
    Življenjske situacije so vedno kot nekakšne puzle, sestavljene iz polj ... naših lastnih in drugih, samo da se robovi prekrivajo in v povprečju ne-ujemajo ... Ali smo naleteli na takšno situacijo, da jo sami dobro "pokrijemo" ali ne, pa ni odvisno samo od nas.
    Navedba, ki vas je zmotila je mišljena obratno ... in sicer, potrudi se in naredi, kar lahko, da bo tvojemu partnerju dobro in pričakuješ lahko, da bo dober ... torej pripraviti "teren" za dobro počutje in ne samo pričakovati, da bodo vedno to drugi storili.
    Skratka, v odnosih, če je slučajno govora o odnosih, nisi nikoli vsega dovolj dobro naredil ... vedno je še neka rezerva.

    OdgovoriIzbriši

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)