Meja

Lepega sobotnega dne je skupinica ljubiteljev sproščenega druženja ob dobri kapljici, opravila vizitacijo stanja na obeh straneh zunanje meje schengenskega območja. Odpravica se je kretala predvsem po bizeljsko-zagorskih vinorodnih okoliših in si, bolj po naključju, kot namenoma, po očeh pričujočega, ogledala tudi detajl državne meje med Obrežjem in Slovensko vasjo. Po naključju predvsem zato, ker meja med Republikama Slovenijo in Hrvaško, torej tudi med območjem držav članic Evropske unije in ostalega nič manj lepega sveta, poteka točno čez biljard v gostilni Kalin. Ravno to pa je druščina, med mnogimi drugimi postajami, izbrala za priložnostno konzumacijo nekaterih vinarskih produktov.
Čez čas je par ne-imenovanih posameznikov zapustilo glavnino družbe, ki je ostala v varnem okolju šanka ter se odpravilo na nekaj-metrski sprehod v smeri starega mostu čez potok, ki pač teče tam kjer teče, ne ozirajoč se na aktualne poteke meja med dvema nekoč bratskima republikama.
Premiki oseb, ki so tako-rekoč ilegalno izstopile iz območja Evropske unije in se odšle gret na Hrvaško, niso ostali ne-zapaženi s strani mejnih organov, ki so po osebi dežurnega uradnika, prišli do mednarodnih kršiteljev in jih nagovorili v imenu Ministarstva unutrašnjih poslova Republike Hrvatske. Nagovor je bil vljuden, kratek in jedrnat, kot se za oblast tudi spodobi in v prostem povzetku bi se glasil nekako takole: "Trebate se vratit na granični prijelaz. Ovdije ne smijete prijelaziti." Skupinica je bila sestavljena izkušenih posameznikov, ki jim uradna hrvaščina ni tuja, tako, da jim navedeni pozdravni govor državnega organa, ni bilo potrebno posebej prevajati. Skrbni birokrat je vsekakor želel biti prav razumljen, zato je svoje besede pospremil tudi z nedvoumnim položajem desnice, ki jo je nekako pol-pokrčeno usmeril proti cvetličnim koritom, kot konkretnim simbolom trenutno veljavne evropske meje. Tam stoječi lojalni državljani "dežele", v svoji prešerni zvedavosti niso nameravali izzivati uradnih oseb lastne in še manj sosednje države, zato so se policistu seveda osladno prijazno zahvalili za opozorilo in fizično premaknili svoje stališče nazaj v EU. Natančneje, do že omenjene prve obrambne linije za Kalinovim šankom. Tam se je razburljivo dogajanje seveda nadaljevalo, vendar v drugačnem "off topic" kontekstu.
Ni kaj, bogatejši smo za spoznanje, da ta meja ni črta v peskovniku, ampak čisto prava meja z vsemi atributi, ki takšne delitve spremljajo-, kot so na primer območja omejenega gibanja, točno določeni mejni prehodi, cestne zapore, prisotnost uniformirancev, policijski mejni red povezan z visokimi državnimi interesi … Sedanje stanje vsekakor predstavlja veliko razliko proti tistemu, česar smo bili tam vajeni pred 20 leti, ko te nihče ni ustavljal, če si se odločil sprehoditi do vogala gostilne. Ne vem zakaj, mejna območja me vedno navdajajo z nekakšnim občutkom umetne nedorečenosti, nepovezanosti, odtujenosti in uniformirane resnobnosti vojašnic … zlasti to z Hrvaško, s katero smo, s krajšimi pod-obdobji vojnih ureditev, dejansko več kot 70 let živeli v skupni državi. Zdaj je meja z državo s katero nismo bili nikoli v vojni in kamor vse življenje hodim dopustovat, pomembnejša, preciznejša in birokratsko dosti bolj utrjena, kot na primer meje, ki jih imamo s tistimi narodi, ki so nas zgodovinsko gledano podjamrljali, okupirali, anektirali, delili in nam vladali tudi z grobo silo.
Ko si ogledujem te mejne zadeve, si ne morem drugače, kot, da se vprašam - Kje smo zgrešili in če smo vsi res hoteli stanje, kot ga imamo sedaj?
Meje so črte na katerih naj bi se ljudje srečevali in iskali možnosti za skupno sodelovaje ter lažje življenje - plot moraš uporabljati za to, da se imaš kam nasloniti, ko klepetaš s sosedom.
Mislim, da tisto, kar imamo zdaj na Obrežju ni več to …