Giro

Vetrovno vreme, ki se iz severozahoda pomika nad Sevnico, nas je pospremilo na obhodu vogalov in gradbišč naše občine. Avtobus se je izkazal za povsem primerno prevozno sredstvo tudi v skrajnih razmerah, ki potnike spremljajo na ljubih nam kolovozih in volan se je v izkušenih rokah, vrtel zanesljivo tudi nad prepadnimi strminami, ob katerih smo obračali glave stran ter se delali, kot da jih ni.
Začeli smo tam, kjer se kajpak spodobi, torej na Glavnem trgu v Sevnici in se zapeljali po glavni aveniji našega mesta, ki so si ga, tradicionalno rahlo privoščljivi Boštanjčani, že dovolili preimenovali v Razdrto pri Boštanju. Zakaj tako, si vsak lahko odgovori sam, po ogledu vzorčne podobe trenutno značilne sevniške vedute…

Čez gradbišče Grič smo se zagnali v Drožanjsko ulico, ki jo trenutno pretresa urejanje potoka in ceste ter gradnja kanalizacije, predvidoma pa se bodo vanjo v kratkem zgrnili tudi graditelji pločnika. Po srečnem prehodu krajevno oboževanih hitrostnih ovir smo se zagrizli v drožanjske strmine in se srečno prebili na Metni Vrh. Zložno pot čez Padež je zmotila sesuta cesta pred lovsko kočo, pomirili pa smo se ob novici, da se bo drugi teden začela razkopavati in da bo zategadelj vsaj nekaj časa še slabše.
Prvo resno postajo smo imeli v Zabukovju, kjer smo si ogledali novi Dom krajanov. Zgradba je znotraj lepo urejena in menda že dobro izkoriščena, manjkata še fasada in okolica.
Postanek nam je vlil moči za štart na Mrzlo planino, kjer na Bohorskih travnikih mejimo z občinama Krško in Šentjur. Čez mejo se pride po makadamu, ki ga bomo, po že preizkušenem receptu, pred vsem naravno-hudim, predvidoma še to pomlad zaščitili z asfaltom.
Iz zabukovških višin smo se zaradi redkega zraka raje po ovinkih, čez Podvrh in Trnovec, spustili v blanško gričevje ter se čez Priklanc zatekli na posest enega od ljubiteljev sončnih vinogradov. Po nekaterih formalnostih, ki k takšnemu postanku sodijo, smo se ustavili še v prijaznih Selcah in sicer na kmetiji Roštohar. Tam se resno ukvarjajo s proizvodnjo suho-mesnih izdelkov, kar so nam seveda tudi neizpodbitno dokazali.
Avtobus se je na Pokleku spustil v sotesko in se iz nje izkopal na sončnem savskem bregu na katerega se je ugnezdila tudi betonska preklada hidroelektrarne Blanca. Objekt smo si ogledali od zunaj in znotraj ter dovolj spoštljivo, peš prešli štajersko-kranjsko deželno mejo.



Vzdušje na desnem bregu Save je bilo primerljivo s tistim na levem in avtobus, ki je prečkal novi most, se je zaprašil v klanec na Artu.
Da smo si opomogli od blanškega betona, smo si na Hudem Brezju mimogrede ogledali kmetijo Metelko, ki letno zredi okrog 2000 prašičev ter za-povrh pridela še kakšen milijon jajc, eno gor ali dol. Prašičev ravno ni bilo tako veliko, ker so pričakovali novo pošiljko, zato smo pa pri perjadi naleteli na številen sprejem.
V nadaljevanju smo na Zavratcu zavili proti Hubajnici, se na-ovinkali do Primoža in zlagoma popeljali do Telč. Od tam smo se podali na križev pot in to dobesedno, ker gre pač čez Križ, na Gabrje in potem dol za Mirno. Po mirni vožnji za Mirno, je avtobus v Tržišču obrnil na novem obračališču pri osnovni šoli, ki naj bi bila kmalu tudi nova. Medtem smo si mi seveda vse podrobno ogledali ter se zlasti razveselili prijaznega sprejema z velikim pečenim srcem. Gostiteljem je od srca ostal samo napis "Dobrodošli v Tržišču", mi pa smo se jadrno preselili na bližnjo lokacijo Ulčnik, kjer smo zopet dodali nekaj polen na velik ogenj. Tokrat je bila to gobova juha z ajdovimi žganci. Poslovili smo se od nekaterih, ki so se šli raje kratkočasit z gasilci in nadaljevali čez Polje v Gabrijele ter od tam na Veliki Cirnik. Klancev in ovinkov nam še ni bilo dovolj in ustavili smo se šele na Gornjem Svinjskem. Tam smo pogledali proti Kalu, ugotovila da dol v hosti še vedno mejimo z občino Šentrupert in gor v hosti z občino Litija ter se potolaženi vrnili nazaj na Cirnik.
S Cirnika je šlo doli - gori čez Podboršt, srečno čez most v zadnjem stadiju in skozi Hinje v Šentjanž, kjer smo zavili levo in se spet napotili proti Kalu. Kot je bilo pričakovati, smo prej skrenili v hrib od vseh hribov ter pridihali na Osredek nad vsemi Osredki. Tam smo pozdravili Ivana in ker ni hotel z nami, smo mu popili ves korenčkov sok ter pojedli še toplo potico.
Ker nam je bilo preblizu v dolino smo jo ubrali še čez Kladje, pogledali dol na Radeško občino ter se prek Kala popeljali nazaj v Šentjanž. Potem smo se po levih in desnih ovinkih, ki so predvideni za širjenje skupaj s pločnikom, pognali proti Brunku ter na Budni vasi spet zavili, da bi se čez Jablanico spustili v prijazni Boštanj. Imeli smo lep namen pregledati še Loko in se dvigniti celo na Čelovnik, vendar bi morali kreniti kakšni dve uri prej, ker se je vmes stemnilo. Resnici na ljubo, je bilo tudi teh osem ur, ki smo jih preživeli na avtobusu nekako že kar dovolj. Pred nočjo smo se zato raje družno zatekli v svetle in obnovljene prostore Partizana v Boštanju, se predali gostoljubnosti domačinov in si ob klepetu ogledali nekaj zanimivih filmskih prizorov iz novejše Boštanjske zgodovine.
Kaj naj rečem? Končalo se je po sreči tam, kjer se je tudi začelo, vendar nekoliko težje …