Po svoje imam srečo … živim v času, ko lahko vidim dlje in več kot ljudje kadarkoli prej, potujem hitreje in udobneje, kot so ljudje kdajkoli in dejansko živim lagodneje, ob boljši hrani in učinkovitejših zdravilih, kot še nikoli … Koliko znam vse to ceniti in spremeniti v osebno zadovoljstvo, je seveda drugo vprašanje, ki s svetovnim in človeškim časom v katerem sem, dejansko nima posebne zveze. Mislim, da je to primernejša tema za kakšen petek. O tem torej danes ne bi razmišljal. Razmišljal ne bi niti o tem, koliko sem za stanje, v katerem bi moral uživati, dejansko zaslužen sam. Tudi ta tema je hudo primerna za kakšno nedeljo. Torej drugič.
In ker je torek, bom raje razmišljal o nečem kar mi gre na živce, kot se za torek spodobi. Če mi v torek namreč ne gre nič na živce, potem tednu nekaj manjka. Danes mi gre na primer na živce nekaj, kar mi gre že res dolgo na živce. Že 27 let. Žalostno, a bridko resnično, že dolgih 27 let, pa se s tem še vedno nisem sprijaznil. In zelo verjetno se ne bom niti naslednjih 27, če jih bom seveda preživel.
Ko mi gre nekaj na živce se s tem preprosto ne morem in nočem sprijazniti. Lahko se navadim, potrpim, vdam ali otopim, le sprijazniti se ne morem. Slej ko prej bom, zaradi odpora, nekaj pozabil, se pri čem zmotil ali naredil kaj napak. Podzavestno, nezavestno, brezbrižno … ker se pač ne sprijaznim. V nekaj so me prisilili in zdaj pričakujejo sto-odstoten rezultat. Pa ga ne bo! Od mene ne … oprostite; jaz se pač s tem nisem sprijaznil. Najdite koga drugega, ki se je. Gotovo je tudi takšnih dovolj.
Tako, svoje sem povedal! Pa še druge vprašajte, kaj si mislijo … me res zanima …
Saj sem vedel … točno to sem mislil; če se ne sprijaznim delam napake, in na primer pozabim celo povedati za kaj se sploh gre, če se že gre. Ja, gre se, kajpak za tradicionalno pomladno žrtvovanje ene ure mojega življenja na oltar univerzalnega in vseprisotnega profita, v čast planetarne utvare o varčnosti. Ena ura mojega življenja v noči iz 28. na 29. marec 2009, ni šla niti po gobe, ni propadla … preprosto je šla v nič, spremenila je agregatno stanje iz nekaj v nič, izničila se je, popolnoma se je izgubila, ni-ni ... Nihče mi ni zanjo nič ponudil, nihče me ni vprašal če sem se ji pripravljen odreči-, nikoli, ne sedaj in še manj pred 27-imi leti ... preprosto odvzeli, oropali so me zanjo-, po Zakonu- … torej nacionalizirali, uzurpirali. Konkretna ura mojega življenja je postala državna ali celo nikogaršnja last. "Pa saj ti bodo tvojo dragoceno urico spet vrnili 25. oktobra", me bo verjetno skušal kdo potolažiti. Pa ni res! Ta ura mi je pripadala to nedeljo in ne eno čez sedem mesecev. Ta ura je točno tista, ki sem jo potreboval včeraj zjutraj, ko sem težje vstal kot običajno in še težje zbudil otroke. Kaj me briga tista oktobrska ura, ki jo moram še dočakati. Takrat se bom verjetno itak zbudil sam od sebe eno uro prej, kot bi bilo treba. Ta ura, ki sem jo pogrešal včeraj zjutraj, je šla neznano, od mene, neizkoriščena, a potrebna ... To se mi dogaja in me jezi že 27 let. Torej so me skupaj že 27-krat načrtno okradli …
Z inovacijo "±1h" se preprosto ne znam sprijazniti. Zdi se mi ena najbolj bizarnih zamisli, če odmislim že pozabljeno jugo-poguntavščino "par-nepar", namenjeno šparanju bencina, ki se jih je človeštvo lotilo za časa mojega življenja, v večnem upanju, da se iz "dreka mogoče le da narediti puter". Ideja, zrušiti bioritem milijonov ljudi, ki je pač pogojen z dnevnimi opravili vezanimi na čas, samo zato, da bo narodno-gospodarstvo virtualno privarčevalo nekaj elektrike, je z eno besedo - katastrofalna. Kdor približno ve kako se elektrika dela, ve verjetno tudi, da če je ne porabiš zdaj, je pač ni nikjer več, preprosto je uporabna samo ta trenutek. In ker je takrat, ko jo nihče ne rabi tudi nihče ne kupi, je seveda nihče ne proda, nihče ne plača, nihče ne pokasira davkov in nihče teh davkov ne spremeni v plače zdravnikov ali učiteljev, ki prižgejo toliko več luči zjutraj, kolikor so jih zvečer manj. Torej nič, ki na račun niča, z nesmiselno uporabo niča, sproducira popoln nič. Pogonska energija, ki jo takšen genialni perpetuum mobile požrešno črpa iz okolja, pa dejansko izhaja iz ukradene ure in začasno porušenega ritma mojega življenja.
V evforiji navala pametnih idej je seveda gladko pozabljeno tudi dejstvo, da je bil ta utopični fra-masonski ukrep, uveden v nekem zelo drugačnem času družbeno-produkcijskih razmerij, kot je današnji. Kje pa je, vas vprašam, pred 27-imi leti bila "Made in China" karbonska industrijska revolucija, ki danes že dela za ves svet ali informacijska rdeča velikanka, ki postaja paralela človeški civilizaciji in se že dolgo ne ozira več na optimalni produkcijski izkoristek nam najbližje zvezde ali, kje so bile takrat cenene klima naprave, ki v enem vročem popoldnevu "požgejo" več kot varčne žarnice v celem letu … Seveda se v poplavi modernizmov lahko vprašamo tudi, kje so bili takrat vsi dandanašnji tako osveščeni industrialci, ki za proizvodnjo okolju prijaznih izdelkov porabijo trikrat več energije iz neobnovljivih virov, kot za navadne produkte ali celo kmetje, ki za pridelavo bio-pridelkov izsušijo in degradirajo celotno pokrajino ter jo spreminjajo v moderno puščavo, takrat smo lahko pogrešali celo eko-birokrate, ki tiskajo gradivo za propagiranje okoljske zavesti otrok na tehnološko-visoko kvalitetnem papirju z uporabo sofisticiranih tiskarskih tehnik in materialov …
Naj mi vsi oprostijo, če morejo, jaz takrat res nisem vedel zanje in si predrznil vseeno biti vsaj tako zadovoljen in zdrav, kot zdaj.
Res se vse spreminja, tudi čas in to celo dobesedno dvakrat na leto … nespremenljivo je očitno samo še moje prepričanje, da od teh pomladno-jesenskih revolucij ure, nimam nič, razen morda zehanja … no pa le potrpimo-, mogoče bom čez 27 let imel še kaj več ... mogoče mi bo takrat vseeno ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar