Zaupanje je temelj kakršnihkoli odnosov. Brez zaupanja ni mogoče sodelovati, pričakovati, načrtovati niti upati na skupno prihodnost. Najsi bo s človekom ali Bogom … Življenje je kot preproga krpanka, spletena iz koščkov tkanine, ki je ljudje ne marajo zavreči-, in sile, ki te krpice držijo skupaj so prav sile zaupanja. Kot prehajamo skozi dnevna stanja prebujanja, dela, počitka in ukvarjanja s tisoč podrobnostmi ter detajli, tako se pojavljamo tudi v spletu zaupanja do bližnjih s katerimi živimo, sodelavcev s katerimi delamo in nenazadnje tudi do sebe samega, kakršen sem si pač očitno do-življenjsko usojen.Ko se v svežem jutru premikamo po gozdni poti, se nam na obraz in oblačila lepijo ponoči narejene pajčevine in nas zapredajo-, dejansko postajamo plen drobnih osmeronogih lovcev, ki bi nas z veseljem zapredli, nam kemijsko razgradili telo in ga posrkali, če le nebi bili prevelik zalogaj zanje. Mreža zaupanj v katero smo čez in čez zapleteni nam, na splošno, ne grozi z izničenjem, nasprotno-, ravno daje smiselno celoto delčkom, ki so raztreseni po nas in po našem okolju. Vsi nekaj zbiramo, vlečemo skupaj, si zagotavljamo in hranimo na dosegu rok, v upanju, da nam bo morda nekoč kaj pomenilo, a veliko sproti odteka, kot mivka s previsokega kupa, če jo nenehno z zaupanjem ne grabimo nazaj.
Zaupanje je tista moč, ki jo dobimo brez priprav, treningov ali posebnih tečajev, ne moremo se je naučiti niti naročiti pri drugih. Za zaupanje se je potrebno predati, prepustiti in verjeti. Zaupanje je človeška energija, ki je ne moreš videti, niti ujeti, pa vseeno je, ker opravlja izjemno korist, gradi in vzdržuje ves svet.
Marijin čudoviti zgled je dovolj zgovoren tudi za moje, torej sodobne človeške razmere. Njen zgled ne daje na prvo mesto zaupanja v ljudi, ampak v Boga, v voljo najvišjega upravljavca naših življenj. Njegovi volji se, hočeš nočeš, predajamo vsi … tudi tisti, ki ne verjamejo v njen obstoj, dejansko ne morejo nič proti njej. Lahko ji rečejo usoda, splet okoliščin, naključje, naravni zakoni, pranačela, genska zasnova … pa vendar jo je potrebno sprejeti kot je. Lahko se-, in tudi se, borimo proti tistim njenim oblikam-, ki se nam ne zdijo poštene ali smiselne, se trudimo z zdravili, izboljšavami, življenjskim slogom, treningi, tolažbami in smo začasno morda celo uspešni, a njenega obstoja vseeno ne moremo zanikati. Preprosto in zgolj od nas je odvisno ali ji zaupamo ali ne, kot je tudi od nas odvisno kako zaupamo ljudem, ki nas spremljajo na poti. Lahko smo nezaupljivi, dvomljivi, ne verjamemo temu ali onemu, hočemo biti prepričani, kot, da bomo potem bolj zaupali. Pa ni res! Tisti ki ne zaupa, bo tudi potem ko mu boš pokazal prazne roke ostal enako nezaupljiv-, trenutno si ga sicer morda prepričal, da mu nič ne prikrivaš, še vedno bo pa vseskozi z enim očesom škilil če nimaš morda še kje kaj skritega. Nezaupanje je velik vzrok življenjskih težav in kar je posebej značilno zanj je dejstvo, da zastruplja vzajemno, rojeva novo, še hujše nezaupanje in vse bolj blokira odnose.
Gotovo ni naključje, da je tej priliki Cerkev posvetila poseben praznik, Gospodovega oznanjenja in gotovo tudi ni naključje, da je Marijin odgovor eden najbolj znanih evangelijskih citatov. Vse kaže na velik pomen zaupanja, vere, preproste vdanosti v tisto, kar nam je pač namenjeno, pa naj bo karkoli že.
In komu torej zaupam jaz? Zaupam vsem, predvsem pa Bogu, da me je in me bo še naprej vodil med zaupanja vrednimi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar