Ko govorimo o svojem življenju ali nekem življenju na sploh, radi govorimo o dosežkih. Dokončali smo ..., uspelo nam je ..., naši otroci so ... Življenje mora biti nek katalog uspehov in dosežkov.
Po svoje absurdno in smešno. Govorimo o dosežkih, o izpolnjenih pričakovanjih, načrtih ... pa vendar, to je zanimivo za tistega, ki ne verjame, da je hiša tega življenja le šotor in naše telo začasni tempeljček v katerem se počutimo varne, ..., to je za tistega, ki se ne zaveda, da je vse obsojeno na propad, odpad, izničenje in izginotje. Kaj pa vedo tisti, ki so že odšli, o tem kako mi ravnamo z njihovim izročilom ali s tistim za kar morda dali življenja.
Končni rezultat bo isti. Zadnji padec bo posledica prvega in sledi mu bo preobrazba. Popolna in dokončna.
Nič ne bo ostalo ... če arheologi najdejo kost ali lobanjo nekoga, ki je živel pred milijon leti, je to senzacija. Milijon let, in vendar, kako malo je to v Božjih očeh in kako nesmiselna je takšna doba v človeškem življenju.
Naše življenje je zdaj in samo zdaj tu, le eno ... le malo pokončno in v bistvu en sam padec.
Ni komentarjev:
Objavite komentar