I.

Obsoditi nekoga na smrt predstavlja mračni vrhunec človeškega napuha. Človek si s tem dokončno privzame oblast nad tistim, kar ni ustvaril. Življenje ni delo človeških rok ampak Božji dar. Enkratno je in neponovljivo. Vrhunec stvarstva. Umetnost ustvarjenja življenja in njegovega obstoja je nekaj česar človek še vedno ne razume in ne more ponoviti kljub vsem poskusom in napredku. Nič živega še ni nastalo, kar bi bilo plod človekove spretnosti ali znanja in vendar je vsak dan na svetu stotine ali celo tisoče ljudi obsojenih na smrt. Umori, spopadi, eksekucije ... vsak dan se toliko ljudi zavestno odloči, da bo vzelo življenje drugim ljudem in to tudi stori. 
Obsodba na smrt je najbolj dokončno in najbolj uničujoče ravnanje, ki lahko nekoga doleti po drugem. Smrtna obsodba je popolno razčlovečenje in zavrženje sočloveka. Z življenjem se človeku vzame vse ... vsa preteklost, prihodnost, izkušnje, pričakovanja, upanje, strahovi in veselje. 
Odkod le človeku pravica, da odloča o življenju drugega? Naj reče kdo karkoli, prav gotovo mu je ni dal tisti, ki daje življenje, torej Bog sam. Bog nikoli ne dovoli zavrženja življenja. Če bi ga nameraval zavreči, ga ne bi podelil. To pravico si človek jemlje sam, vzel si jo je že tretji človek Kajn, in postal prvi morilec na svetu in morda si jo bo vzel tudi predzadnji človek na svetu ter postal zadnji morilec na svetu.
Obsodba je morda večji greh kot zločin in kar se začne z grehom se z njim tudi konča.
.