Strganega srca

Postni čas je splošno znan kot čas odrekanja, kot čas ko naj "pretrgamo srca namesto oblačil". 

Zakaj? Mogoče zato, ker nedeljeno srce uporabljate sami, če ga razdelite, potem pa ga lahko dobi še kdo drug. Srce je zanimiv organ, še posebej zato, ker se s postno delitvijo ne zmanjšuje ampak nasprotno. Bolj kot ga deliš, več ga imaš.

Sveti postni čas je čas, ko se odpremo, ko postanemo dojemljivejši, bolj sprejemajoči. Ko vsakdanjost odrivamo na stranski tir in se posvečamo tistemu, kar se nam zdi pomembno, odločilno v našem življenju. Post je namenjen samoposvetitvi nekemu namenu, cilju, za katerega vemo sami. Posvetitev tistemu, k čemer hrepenimo, kar morda zgolj slutimo, tistemu, česar nimamo nikoli dovolj časa premisliti. Zato je post.

Post ni čas žalosti, postni čas je čas pričakovanja, ravno tako kot advent. Če v adventu pričakujemo prihod Boga med nas, potem v postu gremo sami k njemu na obisk. Pričakujemo spoznanje tistega, kar nam je podarjeno in kar je pomembno. Po adventu Bog pride na svet, po postu nas reši. 

Vmes so trije meseci. Čas zorenja-, od namena do cilja. V tem času se lahko zgodi sprememba. dozori vera, dozori človek, dozori tisto kar je pomembno zanj. 

Morda nimamo vsi enakih ciljev, pričakovanj, morda nismo vsi enako verni, morda nimamo enako močnega upanja, vendar vsaj nekateri vemo, da se naša pot ne konča na tem svetu. Smisel  bivanja ne more biti samo tisto, kar je tukaj. To je veliko premalo. 

Tisto kar manjka, prihaja šele po postu.