Boštanjčani dajo nekaj na kulturo in družabnost, zato so tudi praznik svoje krajevne skupnosti združili kar s kulturnim praznikom. Tako imajo vedno znova razlog za kaj lepega-, če so malo slabša leta za kraj, za kulturo je vedno dovolj dobro. Letos se jim je še posebej posrečilo in zanimivo je videti kako lahko tudi majhen kraj z veliko volje naredi krasne stvari. Skupinica zanesenjakov iz vasice Okič, je namreč sama prevzela pripravo kulturnega dela prireditve in jo v celoti posvetila svojemu rojaku, pesniku Antonu Umeku Okiškem.
Gre za romantičnega pesnika, ki je bil nekoliko mlajši od Prešerna in tudi ne tako izrazno močan, vendar za svoja mlada leta izjemno ustvarjalen ter popolnoma in do kraja slovenski, pa tudi odkrito veren. Slednje in dejstvo, da je živel le 33 let, ga je najbrž tudi stalo večje slave.
Nagovorilo me je predvsem kako imenitno je, če ljudje potegnejo nekaj iz svoje lokalne zgodovine. In to še toliko bolj, ker niso ne zgodovinarji in ne literati. So zgolj sovaščani, iskreni ljubitelji kulture in tudi pravi pesnikovi potomci, ki preprosto želijo ohraniti in počastiti spomin na rojaka.
Danes vsi govorijo o lokalni pridelavi in vrednosti vsega domačega, pri tem pa je le malokdo tako dosleden, da bi to načelo uporabil tudi za področje kulture. Pa ne gre samo za poezijo, gre za ves splet lokalnih navad, običajev, družabnih in rodovnih povezav ter življenjskega sloga, ki izginja, ker ga pač nihče ne razume kot nekaj presežnega, dragocenega in enkratnega, stokrat boljšega od vsega, kar se nam pripelje po širokopasovnih povezavah. Gre za biti Slovenec in to ne katerikoli Slovenec, ampak točno ta, iz teh krajev, kjer mi živimo že več generacij. Gre za biti ponosen na svoj rod, na izročilo in ljudi, ki so bogatili svet, vendar šele potem ko so se napili mleka na prsih te zemlje.
Če hočemo ohraniti našo nacionalno identiteto, potem bi moral biti nek in ne premajhen delež lokalne zgodovine in lokalne kulture vključen v obvezni okvir splošne šolske izobrazbe. Zgolj s tem in z ničemer drugim lahko ohranimo zavedanje ljudi in ponos na to kar imamo in po čemer se sploh kaj razlikujemo od drugih narodov. Če tega ne bo, bomo postali nepomembni in neprepoznavni domorodci nekih krajev, ki niso nič posebej drugačni od drugih. Tisto kar nas pripenja na te kraje, na Slovenijo, so zgolj ljudje, izročilo, jezik in kultura.
Kultura ni tisto, kar se dogaja v velikih dvoranah in kar naj bi Slovence naredilo in obdržalo. V teh in podobnih dvoranah se je v času Okiškega govorilo nemško, ter recitiralo in pelo nemške pesmi. Slovensko se je govorilo in pelo v družini Umek na Okiču.
Tisti, ki je zgradil in obdržal slovenstvo je bil prav podeželski človek. Slovenec ima korenine na podeželju, tam je zrasel in se prišel šolat šele potem, ko je znal slovensko brati in peti. Od tu so prišli najboljši slovenski ljudje in koga naj se danes spominjamo, če ne prav teh preprostih mož in žena, ki so na tej zemlji rodili, zredili in vzgojili umetnike.
Ni komentarjev:
Objavite komentar