Človeštvo iz mučenja, predsmrtne agonije, trpljenja žrtev in strahu pred smrtjo že od nekdaj rado dela spektakle. Predstave seveda služijo nekemu namenu; poniževanju žrtev, grožnjam nasprotnikovi ali zgolj lastni maščevalnosti, naslajanju in krutosti. Tudi najbolj omikanim kulturam in civilizacijam nikoli ni bilo dovolj samo odstraniti ali onesposobiti nasprotnika, vedno je bilo potrebno še uprizarjati predstave trpinčenja. Nasilni režimi na splošno izbirajo med dvema skrajnima načinoma uničevanja oseb. Eno je javna predstava namenjena lastnemu in tujemu občinstvu s katero se kažeta moč, odločnost in krutost, drugo pa je mehansko odstranjevanja teles tistih, ki se ne ujemajo z režimskimi prepričanji. Težko je soditi katera oblika je okrutnejša, prva, ki ljudi poniža in z javnim mučenjem kratkočasi občinstvo ali pa druga, ki nasprotnike ali zgolj neko človeško vrsto spremeni v biomaso namenjeno uničenju.
Prav te predsmrtne orgije najbolj kažejo zapletenost in zločinskost, ki jo tako hitro prevzame nek nasilni aparat in z njo okuži ljudstvo. Ljudje neverjetno hitro zapadejo skušnjavi po popolnem uničenju drugih ljudi. Kar neverjetno je, kako pokvarljiv je lahko, na videz povsem normalen človek, ko mu nekdo podeli absolutno oblast nad življenjem nekoga drugega ali celo nekoga, ki ga morda pozna že vse življenje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar