Ljudje smo na 99,9% ljudje tega sveta in šele tisto kar nam manjka do polne vrednosti se šteje kot duhovno, presežno, torej vse tisto kar ne moremo videti, otipati ali izmeriti. Kar dandanašnji ne velja skoraj nič. Zato niti ni čudno, da je mnogim tako težko sprejeti razlage, ki niso znanstveno podprte ali, kot se reče, strokovne, torej zaznavne z inštrumenti in prepoznavnimi pojavi v okolju, čeprav tudi v tem primeru pretežno zgolj verjamemo nekomu drugemu.
Bolj kot tehnologija napreduje in vedno znova presega samo sebe, bolj ji ljudje zaupamo, čeprav tega morda niti ni vredna. Namreč, naprave se še vedo kvarijo in nas puščajo na cedilu in računalniki še vedno razpolagajo le s tistim znanjem, ki so jim ga vnesli njihovi skrbniki. Človek je še vedno nenadomestljiv in še dolgo bo. Nastopa bodisi kot skrbnik, moderator, posrednik ali nekdo, ki servisira sistem, mu odpravlja hrošče in po potrebi tolaži uporabnike.
Človek je od vse tehnike in stvari, ki nas obdajajo, še vedno najmanj razumljen in še vedno nenadomestljiv. Človek človeka še vedno ne razume nič kaj bolj, kot ga je razumel pred 2000 leti, in kot lahko le človek razume svojo stvaritev, tako tudi njega lahko razume le njegov stvarnik. Hoteli ali ne, se vedno znova znajdemo v začaranem krogu (ne-)dokazovanja in (ne-)razumevanja.
Obstoja stvarnika se ne da dokazati ali razumeti, da se pa verjeti. Tako, kot se ne da dokazati, da bo nek stroj, na primer, tale računalnik naslednjo uro deloval. Vedno obstoja verjetnost. Obstoja verjetnost da bo sistem razumel in ubogal ukaz, da se bo luč v kopalnici prižgala, ko bomo pritisnili gumb, vendar ni nujno. Gre za splet okoliščin, ki nastopajo vsaka s svojo verjetnostjo in ne za gotovost. Gotovosti ni in ravno tako je tudi pri vprašanju stvarstva-, človeka. Človeške gotovosti ni, je le Božja. Seveda lahko rečemo, da je vse nastalo brez posredovanja višje in nerazumljive sile. Lahko rečemo, da vse tudi deluje samo od sebe, po sebi in za sebe. Lahko vse zanikamo, a se s tem prav nič ne približamo odgovoru na temeljno vprašanje, kako, da sploh kaj je? Kako, da se toliko različnih verjetnosti ravno ujema in to celo tako, da postane primerno za takšno čudo, kot je človek? Zakaj ni kako drugače, morda za malenkost manj prijetno, recimo, približno tako kot je na Marsu ali kje drugje v teh prostranstvih? Zakaj ravno tukaj, zdaj in na takšen način? Kako, da sploh lahko dvomim in se sprašujem o tem, o čemer se ne sprašuje nobeno bitje razen nas?
Ne vem, kako naj vem ...
Lahko vse zanikamo, vendar se s tem zgolj izmikamo.
Vem pa, da so stroji danes nerazumljivi in nas ne morejo imeti radi. Vem, da so ljudje velikokrat nerazumljivi, vendar nas imajo lahko radi. In vem tudi, da je Stvarnik zame nerazumljiv, vendar pa me ima vedno rad.
Ni komentarjev:
Objavite komentar