sreda, 04. februar 2015

Stalno nekaj


Sprogramirani smo, da se nenehno ukvarjamo z nečim. Največ se sicer ukvarjamo s samim sabo, vendar ne gre samo za preživetje. V življenju je stalno potrebno nekaj spreminjati, popravljati, izboljševati, dograjevati ali nadgrajevati. Ta želja nikoli ne usahne. Tudi, ko so ljudje stari ali bolni, še vedno nekaj načrtujejo in skušajo popravljati tisto, kar so zgrešili, ko so bili mlajši. V naš genom je zapisan napredek, tako kot je v stvarstvo zapisan Bog. 
V nas nenehno odzvanja iskanje popolnosti, tako v našem okolju, kot v sebi. Hočemo in moramo biti vedno boljši, dejansko pa iščemo le umiritev. Želimo pospraviti svojo notranjost, da bi bili mirnejši, srečnejši in bolj zadovoljni, v resnici smo pa le osamljeni. Verjamemo, da si lahko odpočijemo in uživamo, ko bo vse na svojem mestu, kljub temu, da si tega ne želimo. Čas umiritve ne pride nikoli, ker se ga izogibamo, ker se bojimo biti v svoji družbi. Če bi res hoteli, bi ga verjetno lahko izkoristili že danes, takoj. Rekli bi: "Saj je vse na svojem mestu in nič mi ne manjka. Pustimo skrbi. Sprostimo se." 
Lahko se umirim v sebi, le tam se lahko umirim. Lahko se neham spraševati o stvareh na katere ne morem vplivati. Ta neizpolnjenost, nedokončanost in večna težnja po spremembah, je ogledalo našega življenja. Neizpolnjeno in hrepeneče. Vendar bi se brez tega najbrž kar ustavilo. 
Ljudje nimajo prave želje po spremembah. Če bi želeli resnično kaj spremeniti, bi si, najprej verjetno morali nehali želeti sprememb.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)