ad limina

O srečni dom nad zvezdami,
kjer bivajo vsi blaženi,
predragi bratje in sestre,
ki so ločili se z zemlje.

Veliko nas je, ki prihajamo in odhajamo. Danes na grobove ... jutri morda v nje ... čez rob, čez mejo ... iz prostora in časa ... v neprostor in nečas.
Prispodoba večnosti, ki sem jo videl med slikami spomenikov neke stare kulture, je kača, ki grize svoj rep. Simbol večnega kroženja, preganjanja samega sebe, hoje za svojimi sledmi, bivanjske nepopolnosti, življenske neizpolnjenosti, mrzlice iskanja na tem svetu ...
In vendar meja obstoja, nekje je, gotovo v našem času in prostoru. Kot breg reke, obala morja, ločnica elementov, svetov ... stanj.
Bregu reke se lahko približaš poljubno malo, po teoriji kaosa je rob neskončno zakompliciran, vsak delček obale vsebuje neskončno ravno tako zapletenih delčkov ... Ne moreš ga spoznati v celoti, škoda truda ... lahko ga pa prestopiš. V bistvu ga boš nekoč moral prestopiti.
Ni treba razumeti ... najbrž se sploh ne da. Verjetno ni pretežko, je pa neznano.
Preprosto nimamo nobene izkušnje s prehodom iz življenja in sveta.
Mogoče rojstvo?
Kdo pa sploh ima kakšne pred-natalne izkušnje?
Ja, seveda vsi, kajpak. Prav vsi smo bili nekoč v stanju pred rojstvom.
Ampak kdo se tega še spomni?
Jaz ne in tudi nikogar še nisem slišal govoriti o tem.
Uteralna izkušnja? Iz maternice? Ni spomina, čeprav smo bili noter 10 luninih mesecev.
Tistih mesecev, ko sem bil v vojski, se še živo spominjam, čeprav je minilo že četrt stoletja. Še vedno vidim tiste obraze, makedonsko sonce, borovce, nekatere besede in če se zberem, začutim še naveličanost, ki me je takrat prevevala. Tistih pred rojstvo pa ne. Tema.
Tudi spomin ali zmožnost pomnjenja se očitno razvije s telesom. Sedež spomina je v možganih, dokler ti ne zrastejo, se ne spomniš ničesar, ko ti odmrejo, vse pozabiš. Reset.
V večnosti je spomin nepotreben, torej tudi pred in po življenju. Izven oklepajev. V večnosti se ne rabiš nič spominjati, ker se ni treba nič naučiti. Ker se ni treba bati konca, poraza, boleče izkušnje, izgube ... v večnosti vse to odpade. Telesna ali duševna izkušnja ne pomeni nič, je ne rabiš, kot je nimaš v materinem telesu, pa vseeno si tam.
Telo je sedež duše, posoda mojega imena, vez s tem svetom ... in nič drugega.
Trpelo bo, se postaralo in na koncu propadlo.
Nič ne bo ostalo od njega. Lahko živim še tako zdravo ... tudi najbolj zdravi in najmočnejši umrejo. Nič me ne bo več vezalo na ta svet. Prav nič ... lahkota smrti, po smrti.
Ostane ena generacija spominov, mogoče dve.
Spominov ali le zavesti izkušnje, da bomo tam kjer so zdaj oni, ki so nam toliko pomenili in ki so bili tako živi, da so življenje prenašali tudi nam, nekoč tudi mi. Mogoče tudi bojazni ... žalosti.
Smrt ni človekova sovražnica, smrt je starejša sestra, ki pride tiho, brez velikega pozdrava, te prime za roko in odpelje s seboj ... mogoče šepne "ljubi ..., prišel je najin čas". Ničesar ne jemlji s seboj, vse imamo pripravljeno zate ... veliko jih je že tam ... naših ... najdražjih ...

Prijazna smrt! predolgo se ne mudi:
ti ključ, ti vrata, ti si srečna cesta,
ki pelje nas iz bolečine mesta,
tje, kjer trohljivost vse verige zgrudi;

Prostor med grobovi je ozek, zgoščen, rdeče obarvan, škripajoč ... zrak napolnjuje topel vonj tekočega parafina in otožna svežina krizantem ... nebo je temno in ljudje se premikajo po prostoru kot črne lise, ki zakrivajo kuliso sveč ... težko jih je prepoznati, le na čisto blizu ... ni pomembno ... obrazi ljudi in podobe tega prostora so začasni ... nimajo sporočilne vrednosti ... v tem trenutku samo spominjajo na povezanost med svetovi podob in senc ...