Prejel sem prijazno vabilo ... in kajpak šel ... ...
Ravno so asfaltirali cesto proti Gabrijelam ... to sem si najprej ogledal ... delavci, stroji in vonj vročega katrana v toplem oktobrskem popoldnevu ... drugih gledalcev začuda ni bilo ...
Več ljudi je bilo na otvoritvi parkirišča ob spomeniku pri Inkosu ... lepo urejeno ... barve parkirišča se zdaj dobro ujemajo z obnovljeno cesto in pločniki ... črno s črnim ... no, lipi sta sicer krepko oskubljeni, vendar še vedno zeleni ... za čaj bo ...
Največ pa se jih je zbralo ob novem prizidku k športni dvorani ... judoisti so prišli do lepe in predvsem njihove telovadnice ... veliko otrok trenira, tudi iz drugih krajev ... pokazali so vajo ... premeti, skoki, prave borbe ... skratka živo ...
No ... in potem, kot se za praznik spodobi ... proslava ... jesensko vzdušje ... zanimiv koncept, babičina skrinja in spomini na preteklost ... mogoče malo premalo sedanjosti, prihodnosti ...
Pa itak ... sedanjost se nam zdi samoumevna, čeprav ni ... o prihodnosti pa ... mogoče drugič ... mogoče takrat, ko bo sedanja prihodnost preteklost ...
Ne mislim, da je preteklost nepomembna, daleč od tega ... saj tudi živimo vedno tako, da obraze nastavljamo soncu prihodnosti, sence za našimi hrbti pa padajo globoko v preteklost ... pa to priznali ali ne.
Govorim o mojem lastnem odnosu do javnega spomina na preteklost ...
Preteklost je lahko tudi čudno zamotana ... tako zelo drugačna od tistega kar smo izkusili sami, da nam povzroča težave, da nas postavlja pred naporno preizkušanje naše sedanje in prihodnje drže ... kaj mislimo o tem, pa onem ... to po svoje ne koristi veliko, nasprotno, lahko nas celo razdvaja, obremenjuje ... ne vem ... s preteklostjo naj opravi raje vsak sam.
Ko so mrtvi pokopani, je samo še Bog njihov gospodar ...
Javno obujanje spominov na preteklost me vedno navdaja z neke vrste ... občutkom nemoči ... grenkobo, ki mi spet po svoje povzroča slabo vest do sedanjosti ... prihodnosti ...
Neupravičeno ... verjetno res ... tistih 13 na Hincah, pa tudi nekih drugih 13, na katere smo letos še posebej veliko mislili, si je gotovo želelo prihodnosti bolj kot česarkoli drugega ...
Slavje njihovega spomina mora biti slavje prihodnosti za vse ... prav vse ...
Krmeljčani to dobro vedo ... preteklost sicer imajo, kot jo imamo vsi ... preteklost imamo lahko tudi različno ... vsaj del prihodnosti pa nam bo skupen ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar