Malnarjev sin

Letošnje leto je posvečeno Primožu Trubarju, ker se je mož rodil ravno pred 500 leti. Kar nekaj o njemu se je že dalo letos slišati, videti in prebrati, vendar se je dr. Zvonetu Štrublju, ki nam je v Lutrovski kleti predstavil svojo novo knjigo, o tem velikem Slovencu, gotovo splačalo prisluhniti.
Družinin uvodničar nam je predstavil Trubarja kot človeka, ki je kar nekajkrat v življenju začel iz popolne ničle in se, z izjemno voljo in sposobnostjo, ne samo postavil na noge, ampak vedno znova, kljub izjemnim življenskim izgubam, ponovno zrasel in uspel.
Trubar je bil človek vedno novih začetkov, neomajne volje, izjemnega poguma in povsem očitno tudi velike vere, ker kako drugače razumeti vsa njegova prizadevanja.
Zakaj bi Trubar tako vztrajno "delal" za slovenski narod, ki ga takrat še sploh ni bilo, če ne iz neke notranje nuje? Zakaj bi na vsak način hotel prosvetliti ljudi, pred katerimi je dvakrat moral bežati, da si je rešil življenje, pustiti vse, kar je do takrat ustvaril in se podati v negotovo tujino, ki pa ga je vedno znova sprejela bolje kot lastna domovina?
Seveda ne gre poenostavljati. Slovenske "domovine" takrat ni bilo, niti ni bilo Slovencev, ki bi se kot takšni prepoznali. Bili so Krajnci, Štajeri, Goričani, ... in prvi, ki je dejansko slišal skupni jezik ter ga celo natisnil je bil prav Trubar. Večina takratnega prebivalstva je bilo nepismenega, javnih šol ni bilo, slovenskega meščanstva tudi ne, da o plemstvu niti ne govorimo. Slovenski jezik je bila takrat skupina domorodskih dialektov, ki jih, razen morda duhovščini, niti ni bilo treba nikomur znati.
Težko je razumeti tako gorečo privrženost ideji o "tiskanju knjig", ki jih verjetno podeželskemu slovenskemu življu takrat tudi prodati ni bilo mogoče. Predvidevam, da so jih kupovali kvečjemu duhovniki, ki so svojim vernikom želeli približati evangelij v njihovi "kmečki" govorici.
In prav vidik Trubarjeve vere se mi zdi vse premalo znan, ob vsem, kar imamo priložnost slišati o njem. Tega se nekako nihče ne loti. Trubarja še danes nobeden noče za svojega.
Slovenski evangeličani se mi zdijo nekako mlačni do njega in vprašanje je koliko je Trubar sploh bil tisto, kar so danes evangeličani. Katoliška cerkev si ga tudi ne lasti, ker je dejansko iz nje izstopil. Slovenci se z njim težko ponašamo, ker si je dom ustvaril v Nemčiji in tam tudi umrl.
V bistvu je bil katoliški duhovnik, ki se je bolj po naključju pridružil protestantom. Protestanti ali luterani, pa niso bili odpadniki od krščanske vere, kot se še zdaj nekje splošno meni. Nasprotno. Bili so trdno versko jedro, ki pa je predvsem zahtevalo spremembe v cerkvi in ne toliko v nauku.
Protestantska ločina pred razkolom, ki ga je doživel tudi Trubar, ni bila v izrazitem konfliktu z matično cerkvijo in začetniki protestantizma so dejansko bili katoliški duhovniki in škofje.
In kaj je pravzaprav veroval Primož Trubar?
Karkoli že, prepričan sem, da je njegova vera močno presegala njegov narodnostni element. Prepričan sem, da je Trubar s tiskanjem knjig dejansko izpolnjeval Božjo voljo, kot jo je prav sam spoznal.
In to se po moje splača povedati. Trubar v prvi vrsti ni hotel biti utemeljitelj slovenske tiskane besede, niti ni kazal nobenih narodno-buditeljskih teženj, on je predvsem želel širiti Božjo besedo. Slovenci smo bili predvsem "tržna niša", v verskem-oznanjevalskem smislu. Nacionalnih pojmov takrat sploh še ni bilo.

Trubar je bil predvsem mož izjemne vere, božji služabnik, pošten in dosleden ... drugega si tudi očitno ni želel ... to vsi nekako pozabijo ... ali pa tudi ne ... mogoče je pa udobneje drugače ...

Zvečer je deževalo in ponoči je bil naliv ... mokri kamni na poti iz gradu so modrikasto odsevali na zglajenih oblinah ... vlaga v zraku ... dišalo je po mokrem listju ...


Oj Božime, tele dolince. Kuo vas težko jest zapustim.