Pokažite mi davčni novec!« Dali so mu denarij. Nato jim je rekel: »Čigava sta ta podoba in napis?« /Mt 22, 19-20/Ko se je dogajalo to, kar je zapisal evangelist, se je vedelo čigav je denar. Bil je last oblastnika, diktatorja .... Denar je bil simbol obvladovanja družbenega in ekonomskega življenja takratnega časa in jasno je tudi, da cesar, ki se je imel za božanstvo, ni zamudil priložnosti, da svoj lik upodobi na tistem predmetu, ki so ga ljudje najraje vrteli v svojih rokah.
Pogledal si na kovanec in takoj si vedel kdo je glavni ...
No, vmes je vsekakor preteklo veliko človeškega časa, ne pa tudi Božjega. Denar še prestoluje v najmogočnejših svetiščih tega sveta, s to razliko, da se na njegovo podobo ne da več zanašati ... ne predstavljamo si ga več kot nekaj konkretnega, nekaj kar je za v denarnico...
Prave podobe denarja dejansko nihče ne pozna več, denar je postal neoseben, virtualen, ... včasih smo imeli "jurje", danes hladnokrvno operiramo z zneski gotovine, ki je mogoče še v življenju nismo držali v rokah, s seboj nosimo pa nekaj drobiža ...
Denar današnjega čase je dogovor, domena, instrument, pojem ... hrana, ki jo prebavlja in reciklira bančni sistem v katerega se tako ali drugače vsi zvesto vključujemo z gesli, čipi ali klikanjem. Bankirji vedo za kalorično vrednost denarja, njegov rok trajanja, potrebne načine skladiščenja ter dobro poznajo količine, ki jih bančni, državni ali mednarodni organizem potrebuje in prenese, da funkcionira in se krepi.
No, tokrat jih je zaneslo ... goske se ne da prepitati ... ne moreš stalno jesti dveh ali treh kosil naenkrat ... če jih pa že lahko poješ, porabiti jih gotovo ne moreš ... In to se dogaja zdaj, špekuliralo se je na veliko, posojalo se je levo in desno in pričakovalo večne ter vse večje dobičke samo od tega, da se je pač verjelo, da bo nekako "kar samo letelo skupaj"...
Gre pa približno takole ... nekdo se odloči, da bo posodil nekaj denarja, ki ga sicer nima, verjame pa, da ga bo zagotovo imel, to mu na primer garantira tudi država in torej ga dobi od nekoga drugega ... no tisti, ki si je takšen denar sposodil, ga potem spet posodi naprej, seveda "oplemenitenega" s svojimi odstotki ... in tako dalje, dokler ne pridemo do tega, da si od zadnjega v verigi sposodi prav tisti, ki je prvi posodil ... In kaj imamo potem ... nič ... vsi smo vsem dolžni, nobeden vmes pa dejansko nikoli ni imel v rokah tistega s čimer je gospodaril ... In vse se še nekako vrti, dokler eden vmes ne počepne in ne more več plačevati, nič pa ne more prodati, ker naenkrat vsi ugotovijo, da ni samo cesar nag ampak, da smo nagi vsi in če hočemo vsi hkrati prodati, potem ni nikogar, ki bi kupil ...
Cesarjeve podobe torej že dolgo ni več ... Pa ne samo podobe, tudi jamstva, ki ga je takšen denar imel, zdavnaj ne poznamo več.
Ves moderen sistem je zgrajen na obljubah in pričakovanjih ... ter seveda zaupanju ... pa ne v Boga ampak v ljudi in njihove "kao" premišljene in pravilne odločitve ...
Tisti, ki jim zaupamo, so pa vredni zaupanja iz enega samega razloga ... ker jim pač vsi zaupajo ... Ali mogoče kdo ve, zakaj jim vsi zaupajo?
Ni komentarjev:
Objavite komentar