Ostani miren sredi hrupa in hitenja... /Desiderata 1692/
Površina tega planeta se dnevno preoblikuje ... v Sevnici še posebej ...
Savske brežine izgubljajo skrivnosten videz zapuščenosti in postajajo odprte, geometrijske, abstraktne ... modernizem izpodrinja zadnje pridihe romantike ...
Stara smrdljivca, klavniški in florjanski graben, sta vgrajena v raztegnjenih kockah, ki bodo postale del sevniškega undergrounda ...
Loško in brezovško polje bolj spominjata na posnetke z Marsa, kot na sočne savske pašnike ...
Pokrajina se ukaluplja, spreminja skladno s črtami na papirjih, zamislimi profesionalcev ... se disciplinira ...
Draga naša savska dolina, te bomo že porihtali ... ne boš nam ušla ...
Kaj pa mi?
Bomo tudi mi razdejanje duha kdaj znali spraviti v pravilne geometrijske poteze? Bomo tudi mi razmišljanja in ravnanja zrinili pod imenovalec družbene koristi, kolektivizacije, samo-žrtvovanja ... služenja načelom skupnosti ali tistega, kar si pod tem predstavljamo ...?
Mogoče ... mogoče smo jih že. Pa se tega niti ne zavedamo.
Mogoče smo se že zdavnaj odrekli avtonomiji duha, zatrli kritičnost ... umaknili pogled od tistega, kar nič ne da ... pozabili na tišino ...
Mogoče nas je pragmatizem že podjarmil, vpel v jarem "napredka" ... nas izbral za izvrševalce "razvoja", orodje profita, akterje koristnosti, ki mogoče sploh ne koristi toliko, kot škodi ...
Koliko smo postali neobčutljivi za tisto kar dejansko smo, podstat vsega ... človeka, ljudi ... vsa tista bitja, ki hodijo in živijo okrog nas ... nas potrebujejo ali pa mi njih ... pa ne vidimo ali celo ne razumemo ... da je nesmiselno živeti mimo njih ... ob njih, a brez njih ...
Bodi človek in to ostani ... ne pozabi, da si del skupnosti ... vezni člen med nami vsemi ... računamo nate, ne razočaraj nas ... ne delaj se, da ne vidiš ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar