Sezona iger brez meja med plenilci, mrhovinarji in branilci slovenske družinske srebrnine se z nezmanjšano dinamiko nadaljuje tudi to sezono, pri čemer se vloge občasno navidez menjajo, na prizorišče stopajo novi igralci, nekateri stari pa se raje umikajo, očitno zadovoljni z vmesnimi izkupički v žepih. Zadeva bi bila lahko po svoje razburljiva ali celo zabavna, če ne bi dejansko šlo za pobiranje smetane dela in znanja generacij naših ljudi ter lahkomiselno hazardiranje s sadovi več-desetletnega truda tistih, ki se zdaj bojijo za svoje skromne plače ali družine preživljajo s pokojninami svojih staršev, ker njihovi dohodki ne zadoščajo. Žal tudi temeljni medgeneracijski družbeni sporazum sistemsko šepa-, torej, redna vplačila aktivne generacije davkoplačevalcev v pokojninske blagajne trenutno ne zadoščajo in bodo v prihodnje še manj. Država, v primežu relativno visokega javnega standarda in vpletenosti v vse segmente gospodarstva in ne-gospodarstva, lahko krade samo še razvoju, torej proračunu ali pa se skuša na trgu boriti z grabežljivci, kar v prostem prevodu pomeni zgolj ukrasti kakšno kost iz dobičkov tistih redkih, donosnih podjetij v katerih je solastnica.A kaj je pravzaprav sploh narobe? Menda nič – kako bi tudi bilo?
Zagotavljajo, da je vse zakonito, kontrolirano … imamo izobražene ljudi, ki vodijo posamezne resorje, moderno opremljene službe upravljanja in nadzora, informacijske sisteme, ki omogočajo popoln nadzor, na primer nad mojimi financami, kjer pa seveda ni kaj nadzirati. Pa vendar lahko v živo spremljamo buren raznos metastaz sistema finančnega inženiringa po celotnem telesu narodovega gospodarstva in centrifugiranje velikanskih denarjev, ki so v bistvu naša lastnina, torej nič hudega slutečih podanikov bank-, z edinim končnim ciljem – prelivati dobičke, ki jih nekateri le ustvarjajo, v privatne žepe. Skratka, liberalni kapitalizem je tudi v naš, pod-alpski ekonomski vrtiček vsejal seme finančnega špekulantstva. To se je razbohotilo na desetletja gnojeni in s trudom rahljani zemljici, ki je preživela in zredila vse dosedanje generacije Slovencev. Zadeva morda niti ne bi bila posebej problematična, če bi že v genetski zasnovi ne imela nekaj, kar je skregano s tradicionalno privzgojeno moralo in delavnostjo, s katero smo se Slovenci, še ne tako dolgo nazaj, tako radi ponašali pred ostalimi balkanskimi plemeni. Torej-, legalizirana neizmerna želja po hitrih profitih brez znoja, med nami rojeva plevel, ki nikakor ne bo dal sadu od katerega bi družba lahko živela, rastla ali kakorkoli napredovala. Njegovo cvetje bo šlo v nič, takoj ko bo nakradlo dovolj sonca in življenjskih sokov koristnemu rastju od katerega se, še vedno, preživljamo vsi. Še slabše, strup nebrzdanega plenjenja koristi skupnega dela, na drugi strani, celo moralno zastruplja svoje okolje z zasevki nevoščljivosti in pišmevuhovstva. Ta model gospodarjenja je svoje pokazal in dokazal da ni več dober.
Bo kdo rekel, da je tak ves razviti svet – morda res, a prav je vedeti, da se torej ves svet valja v blatu in ne samo mi. Da vsi skušajo preživeti in obogateti zgolj z navideznim posojanjem enega kupa denarja drugemu in spet nazaj-, da gre za piramido, ki pa je tokrat ne podpirajo naivneži, ki so naivno verjeli drugim naivnežem, ampak gre za sistemsko in institucionalno navezo bankirjev, vlade, uprav podjetij, nadzornih odborov-, ter seveda falange posrednikov, svetovalcev, odvetnikov, konzultantov, analitikov, …ki vso konstrukcijo, jasno da ne zastonj – tudi vzdržujejo.
Novi kapitalizem je dejansko roparski pohod elite hazarderjev in vezistov, ki pač dobijo najprej prave informacije, potem pa tudi bajne hipoteke, ki jih lahko poplačajo le z upanjem na plen, ki da ga bodo – če ga bodo, nagrabili. Če ne uspejo, ne izgubijo nič, razen morda dobrega imena, ki pa tako ali tako pomeni nekaj zgolj tistim, ki se takšnih mahinacij ne gredo. In mi, vsi ostali žalujoči-, kaj dobimo mi? Kaj imam, na primer od mojega "tveganega" kapitala v banki, ki mi v osebi okravatanih resnih obrazov zagotavlja, da je v najboljših rokah.
Nič – prav nič!
Če uspejo, si sami delijo dobičke, ki bi morda na nek način lahko predstavljali dobrodošlo podjetniško akumulacijo, skratka, svež denar, ki bi ga podjetja ali vsaj tisti, ki so ga tudi ustvarili, porabili za lastno rast, ne pa zgolj za plačila špekulantskih kreditov.
Če ne uspejo, pustijo v bankah, ki seveda nikoli niso za nič odgovorne in jim preprosto moramo verjeti … velikanske primanjkljaje, ki jih potem spretni bankirji izsilijo od države kot dekapitalizacijo ali pa kar od svojih podanikov s povišanjem marž in aktivnih obrestnih mer.Še tako pošten tat je še vedno samo tat, ker pač jemlje tisto kar ni njegovega, pa čeprav se mu reče bankir, podjetnik ali vlagatelj.
Svetu bi predlagal prepoved obrestnih mer, uporabo valut z zlato podlago in izključno gotovinsko poslovanje?
Potem pa špekuliraj …?
Ni komentarjev:
Objavite komentar