Elektro-akustični dativ

Ko si postavljen pred dejstvo, da boš lahko dve noči, hočeš nočeš, tudi skozi zaprta okna spremljal moderne iskalce, ki skušajo svoja občutja prenesti publiki, žal zgolj v obliki neukročenih decibelov, se imaš, med lovom na spanec, gotovo čas tudi vprašati: "Komu ali čemu?" Če te je nepredvidljiva in zvijačna usoda, tako kot mene, torej položila pod vznožje grajskega hriba v lepi, svetli in za življenje nadvse primerni rečni dolini, potem ti je očitno namenila dolžnost in voljo vztrajanja tudi v tako izrednih življenjskih razmerah, čeprav si jih najbrž nisi zaslužil in še manj želel.
Kajpada se imaš pravico vprašati, zakaj mora nekdo iskati užitke v zvokih, ki se tebi zdijo zgolj izvajanje človeka nevrednih glasov ob spremljavi neinovativnih kitarskih rifov in plohi preznojene bobnarske tlake. Rock je bil vedno agresiven in je danes očitno še toliko bolj, kolikor je pač umetniško dojemanje znakov tega časa še bolj razčlovečeno. Tudi morebitne balade, so iz prenapeti glasilk slišati le razbolele tožbe desperaderjev, ki se jim svet podira. Ljubezen, kot prispodoba najplemenitejšega, kar človek morda sploh premore, je skozi hripave zvočne eskapade zavita v plašč žalosti in razočaranja. Rockerji se očitno zaljubljajo zgolj zato, da imajo opravičilo za žalost, jezo ali morebitne maliganske ekscese zlomljenih src.
Če si torej dovolimo skrpati nekakšno definicijo glasbe, kot od družbenega dojemanja odvisno, urejeno in oblikovano zaporedje tonov, zvenov in šumov, ki naj bi po idealističnem tolmačenju celo izvirala iz neke "višje resnice", potem se nujno znajdemo pred dilemo. To na kratko povzema, na videz osebno vprašanje: "Zakaj nekaj sploh poslušam?". Vprašanje je seveda osebno zgolj tako dolgo, dokler ne začne vplivati na bivalno okolje drugih oseb. Potem iskanje odgovora ni več diskurz okusov, temveč izziv omejevanja svobode bivanja, če tako hočete?
Pa vendar, če skušamo kljub temu domisliti preprost odgovor na tako eksistencialno vprašanje, se seveda nikakor ne moremo izogniti osebnemu ugodju. Recimo, da naj bi glasba ali nekaj, kar bi jo nadomeščalo, v poslušalcu zbujalo občutja ugodja. Razumljivo in na videz sprejemljivo ali pa tudi to ni več dovolj zanesljivo? Kaj pa vem? Morda je lahko obskurni smisel poslušanja tudi povzročanje groze, zgražanja, togote ali smiselno sorodnih destruktivnih občutij v zavesti poslušalca. Obupno, vendar možno in morda osebno za koga celo sprejemljivo, vendar nikakor splošno uporabno, če smem, kajpada sploh govoriti o "splošnem"? Človek je vendar v svojem bistvu odprt za resnico in lepoto, ima prirojen čut za nravno dobro, posluša svojo vest in večno teži k svobodi, neskončnosti in sreči. Tako nas uči tisočletno izročilo modroslovja in tako tudi občutimo. Zakaj bi potem sploh morali splošno eksperimentirati s svojo duševnostjo v nečem tako destruktivnem, kot je očitno lahko rock? Najbrž tudi ni ves takšen, vendar tisti, ki trenutno vdira v naravne zvoke mojega bivanjskega okolja, vsekakor je. O okusih se ne razpravlja, jasno-, prav gotovo se pa razpravlja o razumevanju človekove vloge v svetu. Če že moram poslušati, imam gotovo pravico tudi govoriti o sporočilih, ki ga neka vrsta javnega avdio performansa prinaša v moj prostor. Ali poziva k destruktivnemu nihilizmu, ki se spet prodaja v večno sodobnih embalažah ali pa k človečnosti in tradicionalno preverjenim vrednotam, ki jim zaupam tudi sam.
Lahko poslušam – ne more mi pa biti všeč.
Zdaj gre dež, zvečer pa na veselici v Boštanju, igrajo Miheliči.
Za nekaj se bo le kazalo odločiti … možnosti sta torej le dve, šepet kapljic na strehi ali pa nekaj o svetu, ki je lahko tudi lep in prijazen, če iščemo takšnega-, seveda tokrat izpod spretnih prstov mojstra Franca …