Čisti

Obredna skrb za izgled teles, oblek, obrazov, frizur, avtomobilov, hiš, vrtov, psov in pravzaprav vsega, kar nas, odvisno od stanja tehnike in premoženja, dandanašnji pač mora spremljati - je ena od pradavnih človekovih obsesij. Tudi če je kdo mnenja da je bil, na primer kromanjonec, imun na zunanji izgled, naj si bo telesa, orožja ali orodja, oblačil ali nakita - se moti. Prav gotovo se je lišpal, barval, ovešal z dodatki in oblačil tako, da je poudarjal svoje telesne atribute, pa naj je bil on ali ona. Jasno, da so časi prinesli in odnesli svoje, med drugim tudi modo in kakšen smrdeč, razmršen in zaraščen pralovec, zavit v razpadajoče jelenje kože, bi bil, v današnjem svetu, kljub morebitni lepoti, verjetno vseeno precej osamljen.
Ljudje so vedno nadvse kritično sprejemali izgled ter poudarjali zunanji vtis, vsaj toliko kot duševnost, medtem, ko se vloženi napor in sredstva za recimo temu, osebnostno rast ali morda "notranjo lepoto", niti slučajno ne morejo primerjati s časom, trudom in sredstvi, ki se namenjajo doseganju vizualnega učinka. Urejenost okolja in telesa, modnost, čistost, zdrav, mladosten in moderen videz – to so gonila, vsega spoštovanja vrednih globalnih poslov, katerih deležniki so v bistvu prav vsi tisti, ki nekaj počnejo za lepši svet, začenši pri onih, ki pleskajo fasade, pa vsi do tistih, ki po avlah supermarketov pilijo nohte.
Preveč oholo in premalo človeško bi se postavili, če bi skušati razumeti priliko o neumitih rokah zgolj kot grajanje pretirane ali morda, za nek čas in okolje, celo povsem običajne skrbi za zunanjost ter simultano privzemali zanemarjanje osebnosti, kot poimenovanja vsega tistega kar naj bi podobi nekega individuuma končno dodalo tudi vsebino, za samoumevno. Takšno razmišljanje je vsekakor veliko premalo dosledno, da bi bilo lahko resno.
Dejstvo je, da se ljudje že od malih nog učimo samo-ločevanja na packe in tiste, ki to niso, na vesele in žalostne, na strogo namrščene in sproščeno prijazne, … V genih imamo zapečeno dojemanje korelacij med urejenimi razmerami in zadovoljnimi posamezniki, pa naj se v praksi to tudi res potrjuje ali pa ne. V nekem daljnem statističnem povprečju je verjetno temu celo res tako, sicer si naši kamenodobni možgani tega najbrž ne bi razlagali na takšen način. Kakorkoli, intuitivno dojemanje lepote, kot dobrote ter privlačnosti, kot prijaznosti, je vsekakor starejše od ideje, da poudarjena skrb za zunanjo urejenost samodejno tudi že odseva negativno preslikavo na področje duševnosti in osebnosti. To ni res in tega tudi ta prilika ne uči.
Osebnost in izgled, vsebina in oblika ali vzročnost in fenomen - v naravi to niso ločeni pojmi, ki bi se lahko samostojno pojavljali in tudi pomenili nekaj zaključenega, samo-zadostnega. Ločijo se le tam in od takrat, ko nekateri začnejo misliti, da bodo s tem razumeli in obvladali več ali bolj. Saj morda tudi so, vendar so tudi izgubili nekaj osnovnega – in to je preprostost. Zavrgli so oživljajočega duha in namesto njega postavili osebnost, kot, da ta lahko funkcionira brez vsake materialne podstati. Kot, da je telo vredno kaj manj kot tisto, kar omogoča. Vsebine se ne da najti brez forme, kot tudi cilja ne dosežeš brez korakov po poti.
Skrb za umite roke, vrče in kozarce ni odveč, le razumeti je treba, da jed in pijača, ki pride po njih, še vedno deluje v nas kot tista vsebina, zaradi katere nekaj sploh je. Oblike so še vedno takšne kot so, zgolj zato, da zajamejo vsebino – niso sebi namenjene. Očiščevalno obredje, ki je morda postalo tudi naše življenje, mora še vedno le služiti svojemu namenu.
Roke naj bodo čiste zato, da lepše božajo. Telo naj bo zdravo, da daje zadovoljstvo sebi in drugim. Okolje naj bo lepo, da ljudi naredi boljše.