Polje odprtih možnosti, vsaj na videz, dopušča neprimerno več svobode, kot ozka dolina odločitve po kateri se lahko, spet le na videz, premikaš zgolj v dve smeri. Širna pokrajina te navdaja z občutkom svobode, pusti ti zreti gore v daljavi, dihati zrak v obilju in se pretegovati v prostem toku sončne kopeli. Tako vsaj zgleda.Tako vsaj zgleda-, dokler ne prisluhneš tistemu kar ti šepeče lastno, tvoje okolje, tihi spremljevalec – tvoj jaz, ki mu ne zadošča zgolj lep pogled v dalj, širni svod odprtega neba ali topla sapa, ki čez ravnico žene vonjave iztekajočega se poletja. Tvoja senca hoče, poleg odprtega pogleda okoli sebe, videti tudi jasno zvezo, prosto-zračno črto po kateri se oživljajoči Duh, lahko kar najhitreje poveže z zunanjimi elementi bivanja. Išče stik s katerim sklene krogotok tvoje vrnitve, samega k sebi. Rešitev je neznanka v enačbi obstoja neke zavesti in vsebina zgodbe, ki ni vedno zgolj najprimernejša oblika materije v danih okoliščinah, ampak tudi poanta, združen namen vsega, kar sploh si.
Poišči le svojo pot – saj jih ni veliko. Niti jih ne rabiš več, kot le eno-, ko se odpraviš, si oprtaj le toliko, kot si – dovolj bo. Saj ne zmoreš stopiti na vsak pedenj širjave, ki se ti odpira in te preizkuša v odločnosti. Tudi velikansko prostranstvo je vendarle le privesek, privid - pot čezenj je morda ena sama, prav tvoja. Ko gledaš v daljavo se ti kaže neskončno možnosti, ko najdeš svojo, spoznaš, da si z iskanjem le izgubljal čas. Ko se napotiš, jo vzameš za svojo in ji slediš, ker pač verjameš, da pelje kamor hočeš … takrat šele vidiš, da je ozka, le drobno uhojena in prav nič podobna zlatemu razkošju vabljive ravni, ki jo preči. Tudi takrat, kadar pade v grapo, stopi v potok ali nad previs, je še vedno samo tvoja-, njena naloga je postala vsebina, ki se je uglasila s tvojo lastno-, njen smoter bo položil tvoje sledi v stekališče, ki ga iščeš.
Ni komentarjev:
Objavite komentar