Za pijačo in jedačo poskrbljeno!

Vprašanje kruha je dejansko vprašanje substance. Torej nečesa občega, temeljnega-, takšnega kot je "… prvotno bivajoča entiteta …", karkoli bi že to znalo biti. Telo je snovno povezano z okoljem – o tem ni dvoma. Dele okolja celo razgrajuje, presnavlja in preoblikuje za svoj obstoj. Gradniki materije, ki se je združila v organizem ali sindikat organov mojega telesa, niso prišli od nikoder drugod, kot prav iz istega prašnega sveta v katerega se bodo nekoč vrnili. Kot nekakšen "jo-jo"; sprožen, pognan in vrnjen, da bi se spet pognal. Zgleda kot nekaj, čemur se reče oblikovana materija, počne nekaj kar imenujemo gibanje in pretvarja nekaj kar opisujemo kot energijo. Skratka, skupek poimenovanj, ki so uvedena zgolj iz človeške nagnjenosti k analiziranju in "kot" razumevanju ter podoživljanju resničnosti v obliki papirja pomazanega s črnilom iz katerega se potem (nekateri) učimo življenja in sveta. In vendar, gre zgolj za del stvarstva (po želji vstavi: univerzuma), ki ga lahko prav tako zadovoljivo opišemo kot materializacijo biti. Ta ima, kajpada, značilnost, da stopa v odnose z drugo bitjo in to partnerstvo se nam, ki smo prepojeni z isto bitjo, kaže kot ponavljajoče in (skoraj) samodejno gibanje.
Še rajši se pogovarjam o kruhu – lahko bi se tudi o vinu, vendar razlika tokrat ni bistvena. Kruh je del telesa – že prej, ker je pač iz istega, in toliko bolj še potlej, ko je presnavljan, potisnjen v razgradnjo. Fizično in kemijsko je preoblikovan-, zato da se pretelesi v moje telo, v materijo iz katere sem zgrajen. Da mi doda potrebne gradnike, da položi kurjavo na žerjavico podstati, ki me določa. Dobro – če je že tako? In vendar - zakaj bi tako delovala le materija? Saj tako lahko funkcionira vse – tudi bit ni nobena ločnica duha in telesa. Dve podobi razlikujemo zgolj mi, ker nam tako ustreza. Ker gledamo na svet z materialnimi, analitičnimi očmi. Radi seciramo delavne ravnine, horizonte našega obstoja in mislimo, da bomo s tem razumeli kaj več. Da bomo spoznali pravi smisel brez da bi verjeli vanj. Da bomo morda videli svetlobo brez, da bo prižigali luč.Pa ne bomo – napajamo se še vedno na istem izvoru, ki se ne ločuje, ki ne razdvaja, ampak le združuje. Pravi vir kruha življenja ni morda telesni in ne-telesni kruh.
Pravi vir napaja vse – preplavlja vse.
Sicer ni pravi.