Pa smo le doživeli nekaj novega. Sodnica ljubljanskega okrajnega sodišča, se je odločila narediti pametno potezo in nekomu zavarovati dobro ime, preden je bilo do konca popljuvano. Ukrep je sicer, s strani profesionalnih branilcev svobodnega in plačljivega klevetanja, označen kot "suspenz najbolj učinkovitega družbenega imunskega sistema", vendar je začasna odredba, za moje pojme, zgolj logična in dobrodošla sodna preventiva. Ta namreč preprečuje, zelo verjetno, naknadno pravdanje prizadetega ter tuje govorečega posameznika z domačimi velemojstri spreminjanja govoric v agregatno stanje dejstev.Prepričanje, da so ravno mediji naš najbolj učinkovit družbeno imunski sistem, je sicer izraz močnega zaupanja v lastno poslanstvo, vendar verjetno tudi neskromna samo-promocijska poza tistih, ki pač vedo za kaj so plačani. Če bi bilo to namreč res, bi sodišče najprej moralo preučiti potrebo po izdaji odredbe s katero bi vnaprej zavarovalo uredništvo medija, kot odgovorni del inštitucije najučinkovitejšega družbenega imunskega sistema, pred morebitno naknadno tožbo prizadetih, ker bi s tem dejansko zavarovalo svobodo javnega govora. In vendar česa takšnega ni storilo, predvidevam, da tudi na podlagi izkušenj iz aktualne sodne prakse, ki tožniku v takšnem primeru ne vrne nič, mediju pa, ne glede na razplet, dvigne naklado.
Pa malce poglejmo kakšni vzgibi dejansko dajejo našim medijem pravico do presojanja, kako daleč sme legalni in ne zgolj samo-oklicani varuh družbene enakosti pred zakonom, seči s svojimi odločitvami?Če si ogledam vlogo medijev v nekaj najbolj razvpitih podalpskih aferah modernega časa, na primer zadevah kot so Sova, SCT, Patria, Istrabenz, Pivovarna Laško, G.G., … potem lahko jasno zaslutim skupno rdečo nit ali že kar scenarij, ki dogajanja dejansko povezuje z medijskim interveniranjem. Zadeva gre približno tako, da medij pride najprej na dan s škandaloznimi naslovi, ki pritegnejo pozornost in sprožijo žolčno javno polemiko na osnovi pretihotapljenih dokumentov ali zgolj namigov nekaterih, ki morda poznajo ozadja že sproženih postopkov. Medij potem taktično dozira "novice" na osnovi odziva javnosti, posameznih zapletov ali morebitnih izjav vpletenih. Vseskozi se vzporedno skrbi za primeren "nivo" ekspertnih mnenj, ki s svojimi komentarji posredno podpirajo določene namige glavnega toka. Za mnenje se torej sprašuje le razvpito "strokovno javnost" za katero se že vnaprej ve, kaj bo izjavila. Skoraj obvezno sledi vključitev politike. Ta je vedno hvaležna partnerica, ki takoj zasluti svojo tržno nišo v kontekstu nekega škandala. Prikazujejo se strogo polarizirana mnenja, če je treba se izjave vlečejo tudi iz kontekstov, samo, da so dovolj začinjene. Glede na pregreto vzdušje, se prav lahko dogodijo tudi vmesni "kiksi" nekaterih uradnih organov, bizarne izjave, prenagljene poteze … in takrat dobi zadeva seveda nov medijski impulz, kajpada v obliki zvračanja pozornosti na neučinkovitost tistih, ki bi morali narediti red …In glej čudo-, ko ali če se v zadeve vključijo uradni organi, z izvedbo zakonsko osnovanih postopkov, se medijska kampanja bliskovito ohladi. Češ "mi smo svoje naredili" … Takrat, ko se torej začnejo razkrivati prava in dokazljiva dejstva, če jih sploh kaj je, se zadeva preseli na drugo, tretjo … ali sploh nobeno stran. Za zadevo smo torej pokurili dovolj javne pozornosti, treba je najti nekaj novega. Akcija sme trajati dva do tri tedne in ne več, v skrajnem primeru (na primer v predvolilnem času) kakšen mesec. Dragi moji, temu se reče manipulacija ali načrtna pritegnitev javne pozornosti na dogajanje, ki nima drugega namena kot zgolj to – pritegniti pozornost. Medijem ni pomemben razplet oziroma trdnost dokazov s katerimi bi se morebitnim lumpom dokazala krivda, kar naj bi v končnici prispevalo k nekemu izboljšanju razmer. Prav tako nikoli ne boste v istem mediju zasledili, vsaj približno objektivne analize o vlogi poročanja taistega medija v določeni zadevi. Kvečjemu se bo kdo pohvalil, češ "mi smo to prvi povedali".In kaj imamo od vsega tega mi? Ne veliko – vzdušje splošnega nezadovoljstva, nezaupanja v vse in vsakogar … pač zato, ker smo izvedeli, da si je na primer nekdo nagrabil bogastvo – kot, da si ga sicer ne bi, pa cajtng pisal kaj o tem ali pa ne. Naši mediji izkazujejo približno ravno tolikšno stopnjo objektivnosti in profesionalnosti, kot mediji v kateri koli primerljivi družbi in prav nič več. Toliko želje po senzacionalizmu in upoštevanju načela "dobra novica je slaba novica", kot ga je možno razbrati v naših najbolj branih časopisih, lahko najdemo na primer tudi pri hrvaških, če jih vzamemo zgolj kot primer prakse od katere bi se, na tem področju, kot nekakšna evropska država, lahko tudi že bolj razlikovali.Po mojem mnenju je sodišče storilo prav. Nekatere je očitno sicer razjezilo, ker je "odžrlo posel", morda pa bo zaradi tega v končnici le nekaj manj jeznih-, ker bo, na dobro gnojenem vrtičku, pač ena aferica manj …
Ni komentarjev:
Objavite komentar