Kr tko nekam … #1

Zaželel sem si potovanja. Kdor me ne pozna, bi rekel … nič posebnega! Kdor me pozna, bi najbrž nekoliko prizanesljivo vprašal … a misliš morda celo do Celja? No, v bistvu se v meni skriva velik potepuh … res je pa tudi, da se zelo dobro skriva. Skratka, nemirni popotniški duh v meni vstaja iz pepela in me vleče v planetarna doživetja. No-, naj kar takoj razočaram tiste, ki pričakujejo potopis in, na drugi strani pomirim tiste, ki sem jim morda še kaj dolžan … Fizično se ne bom veliko premikal, ne dosti bolj, kot se ta trenutek. Potoval bom namreč kar tako, kot sem prepotoval večino krajev v življenju … s prstom po zemljevidu, kajpada. Lahko bi rekel, da je duh voljan, a meso šibko. Resnici na ljubo-, za takšne popotnike, kot sem jaz, ni bilo še nikoli tako dobrih možnosti kot sedaj. Vse imaš kar na spletu – pa se podajmo …
Vsaka količkaj resna pot se začne z nekakšnim resnim ciljem-, torej, izbrati je treba kraj, kamor bi potovali. Pustolovec, se ne bo ukvarjal z davnimi hrepenenji ali morebitnimi skritimi željami … nič od tega. Človek od akcije - se odloči oditi in torej takoj gre – kamorkoli! Saj nisem rekel, da si morda kam posebej želim. Rekel sem le, da bi rad potoval, torej je pravzaprav vseeno kam.
Pa naj odloči žreb! In to kar iz seznama krajev v solidnem Timesovem atlasu, ki mi ga je nekoč, pod ugodno, podturil neki trgovski potnik. En teden kasneje sem sicer istega videl v knjigarni še ceneje, vendar sem potniku vseeno hvaležen, ker ga sam najbrž ne bi kupil. Za pomoč pri žrebu uporabim še prvo knjigo, ki jo dosežem na polici in to je … "Ljubezen in duhovna rast", ah … kako primerno, no, za žreb bo že dobra. Odprem naključno in prva črka na strani je "s", odprem še enkrat in tokrat je "k". Torej kraj bo na "s" in sicer prvi, ki ima v oznaki dela zemljevida črko "k". Evo, že imam, 41K1 - Sahaswan Indija. Opaa … Indija!
Pa poglejmo nekaj iz leksikona-, mesto leži v zvezni državi Uttar pradesh, približno 180 km JV od Delhija, regija Upper Doab, okrožje Badaun. Sahaswan šteje okrog 60.000 prebivalcev, največje bližje mesto Budaun, ki je oddaljeno približno 50 km pa 150.000. Prebivalci okrožja so pretežno hindujci, ki jih je okrog 80%, ostalo muslimani. Mesto ima nekaj industrije in dva kolidža, predstavlja pa središče širšega, predvsem kmetijsko pomembnega področja porečja reke Ganges. Mesto je z ostalimi večjimi kraji povezano predvsem s cestami, najbližja železniška postaja je 30 km oddaljena. Dobro, to je torej to – mesto, približno kot naše Celje, s to razliko, da je tam pismen vsak tretji človek in da sem 6000 km daleč stran. Kakorkoli, gremo torej v Sahaswan. A kako?
Najprej vizum – ambasado imamo zdaj tudi v Ljubljani, torej je zadeva enostavna, stane pa 50 € brez ostalih stroškov. Za Indijo se bo treba založiti z US dolarji in to po možnosti z drobižem. Potoval bom kajpada z letalom.
Najbližje letališče je Delhi. Malo pobrskamo in že najdemo najugodnejšo varianto na relaciji Dunaj-Delhi, vse ostalo je slabše. Letim torej z Air India in sicer, 12. 9. dol, nazaj pa 19. 9., stroški vozovnic povratnega leta znesejo 584 €, pristojbine posebej. En teden bo moral biti dovolj za pot od Delhija naprej, ogled mesta ter seveda vrnitev. Na Dunaj je kajpada treba najprej priti in recimo, da grem kar z vlakom iz Celja. Cena povratne vozovnice na relaciji Celje-Dunaj znaša 103 €. V Delhiju grem potem lahko na vlak za Bareilly in nadaljujem z avtobusom proti Budaunu in Ujhaniju, če seveda vozi, ker vlaki na tej relaciji očitno ne. Najbolj verjetno pa bo bolje že v Delhiju poiskati avtobus za Budaun (via Kasganj) in v Ujhaniju dol. Potem se bo treba pač znajti in najeti nekega šoferja ali kupiti bicikl za slabih 30 km ostanka poti do Sahaswana. Stroški niso bistveni, ker so prevozi po Indiji poceni (spalnik iz Delhija v Bareilly, na primer pride okrog 3€), prav tako posebej ne računam stroškov prevoza po Sloveniji, v Indiji pa se baje da preživeti z 10 do 20 € dnevno.
No, potem si to indijsko mesto končno ogledamo, kakšno noč malo pospimo, skušamo prisluhniti domači glasbi, slikamo kolonialne in post-kolonialne spomenike, kupimo nekaj spominkov, se gremo namočit v sveto reko, si morda uspemo pokvariti prebavo z lokalnimi specialitetami in že tečemo nazaj, v obratnem zaporedju.
En teden je za Indijo seveda zelo kratek-, vendar mi smo se odločili samo za to mesto, druga nas tokrat pač ne zanimajo. No tako, potovanje je za nami in spet smo doma – razburljivo, ni kaj, a šlo je po sreči.
Ker seveda v resnici tja ne bom šel, sem torej prihranil kakšnih 1000 € neto, pa nekaj živcev, ker verjetno veze v Indiji niso ravno idealne, če o morebitnih težavah z vremenom, stavkami ali zdravjem niti ne razmišljam.
Ja, ... nekaj smo pa le doživeli …