Odhodi na dopust so me zmeraj navdajali z nekakšnim odporom. No, pravzaprav niti ne sami odhodi, to je že v redu – samo, da se gre; le priprave … ej, to mi je mrzko do kraja. Vse spokat, stlačit v avto, stokrat prečekirat če je tam tisto, pa ono … pa kje je tista reč, pa druga … koma! In seveda neizogibni družinski dueli … tega ne rabiš … spokaj svoje in ne skrbi za moje … to je preveč … to ni preveč … jaz že vem kaj pride prav … ne veš …Ko je vse, z nami vred, nekako le v plehu, sem kar rahlo izpraznjen, skoraj potrt … toliko vsega-; a smo sploh še kaj pustili doma? Dobro, okej, saj gremo … samo da lahko vrtim volan. Čao.SI za en teden – Bog te varuj in nas tudi.
Ko preživimo tisti naš skopo dodeljeni terminček na nekakšnidestinacijikjerpačžeje, redno ugotavljam, da smo privlekli s sabo pol preveč in približno četrt premalo. Skratka, nikoli ni vsega kar bi prišlo prav in zmeraj je še ogromno tistega, kar nikakor ne pride prav.
Kako je bilo lani, smo že tako ali tako pozabili-, pa nič ne de, saj ne bo letos nič drugače.
Vsi razumevajoče kimajo ko nevemkateričže tradicionalno razlagam zlato počitniško načelo-, da za en teden na morju potrebuješ največ toliko oblačil, kot jih lahko držiš na mezincu ene roke, pa se, razen mene, tega seveda nihče ne drži.
Nazaj gre vseeno nekoliko lažje … nekoliko. Razmišljal sem že, če bi vse pustili kar tam kjer smo bili … Če so nam pobrali denar, naj imajo še cape … To sem menda že predlagal nekaterim.
In kaj so rekli …?
"Ja … lahko, če boš kupil vse novo!"
Ajde … trpaj!
Ni komentarjev:
Objavite komentar