Odpri se!

Poslušanje in govorjenje je še vedno edini zanesljiv način sporazumevanja med ljudmi. Že res, da obstaja tudi ne-verbalna komunikacija – pogledi in odvračanja oči, namigi in skomigi, razumevanje in nerazumevanje …, pa vendar kdor hoče očitno nekaj povedati ali izvedeti, mora slišati in govoriti. Tega se preprosto ne da z zaprtimi ušesi in mrtvim jezikom. Ne da se vedeti, kaj ljudje v resnici govorijo, če si izoliran v gluhi sobici svojega okolja, v katero spuščaš le tiste zvoke, ki jih morda želiš slišati. Ne moreš pričakovati, da te bodo ljudje razumeli, če z njimi komuniciraš le z elektronskimi sporočili ali po telefonu, nikakor pa nimaš časa z njimi posedeti, jim prisluhniti in med ostalim povedati tudi kaj o sebi.
Komunikacija med ljudmi je praksa malega pogovora. Velike, pompozne in usodne besede so za na parade. Sodijo tja, kjer jih nihče ne jemlje resno. Kjer vsi vedo, da se govori zgolj zato, da se lepo in imenitno sliši, ne pa zato, da bi povedali kaj iskrenega ali morda celo uporabnega. Vsakdanje, življenjske in človeške stvari so tema pogovorov med malo ljudi ali samo med dvema, brez uporabe ozvočenja in godbe.
Če hočemo razumeti, moramo poslušati – če hočemo, da nas razumejo, moramo povedati. Ne bodo se postavili v vrsto, da bi nam govorili o sebi – ne bodo nas obstopili, da bi poslušali o tem kar nas teži. Tudi h Gospodu so privedli gluho-nemega in ga prosili, zato ker so verovali v njegovo pomoč. Ni ga ozdravil kar mimogrede, slučajno nekje na cesti. Takšnih revežev je verjetno videl nešteto. S tem je bilo drugače. Ljudje so ga iskali, privedli predenj človeka in prosili zanj. Ni jim bilo vseeno za njegovo stisko, očitno so ga poznali, razumeli in mu skušali pomagati. Še preden so prišli do Jezusa so bili odprti za človeka, in njihova vera je gluhemu dejansko tudi pomagala. Gospod mu ne bi mogel pomagati, če se človek prej ne bi zasmilil ljudem. In ljudje so tudi najprej videli kaj mu manjka – spoznali so, da je to moč pogovora, dar stika s človeškim okoljem. Ne morda bogastvo, moč ali lagodno življenje v kakšnem lepem okolju, kar je ideal sodobne družbe. Ne, spoznali so, da mu manjka moč komunikacije, da je osamljen med njimi, da si želi biti z njimi povezan, pa ne more. Da je zaprt vase, ujet v sebi in ne more ven. Telo mu tega ni dovolilo, on pa je to želel in potreboval.
To prav gotovo potrebujemo tudi mi – čeprav morda včasih mislimo da ne.